Prečiščevanje
Medtem ko si proti virusu obsesivno razkužujemo roke, se zdi, da nas še temeljiteje notranje prečiščuje čas.
Odpri galerijo
Delati v času pandemije
Foto: Bertrand Guay/Afp
Pandemija se zdi strahotna kataklizma, a je le točka na časovni premici, ki prinaša tudi nemalo dobrega: ljudje in družbe se bolj kot kdaj prej notranje čistimo. Oprostite za grobo primerjavo, a očitno je prenekatera greznica – naj bo planetarna ali družbena, samo hišna ali le intimna – polna, smrad se vrača, zato ne bo dovolj le zapreti pokrov straniščne školjke, vsaj kje bo treba popraviti, nemara celo zamenjati napeljavo.
Nekdo se je razšel; končno. Drugi se bo preselil v tujo državo; dokončno. Tretji je zamenjal službo, z njo tudi način življenja in vsaj deloma še družbo; vendarle. V četrtem okolju, recimo, da to ne more biti le francosko, so se odločili, da se bodo na glas pomenili o tabujih; kljub vsemu.
Do Francozov je v zadnjem letu prismrdelo nemalo packarij: denimo o pedofiliji dandijevskega pisatelja Gabriela Matzneffa ali o incestu v sestavljeni družini Kouchner-Pisier-Duhamel. Čisto sveža prastara svinjarija – da, pošastno početje kliče po grdih besedah – pa je povezana z znamenitim filozofom Michelom Foucaultom (1926–1984), na katerega je pokazal s prstom esejist Guy Sorman. Kakor je javno spomnil, se je karizmatični mislec nekoč, ko je v drugi polovici šestdesetih let predaval v Tunisu, spolno naslajal ob desetletnih ali še mlajših dečkih. Perverzna nočna srečanja jim je naročal na predmestnem pokopališču, za seks med grobovi jim še prej navrgel denar, menda z zavržnim zavedanjem, da mu v Tuniziji ne morejo nič ... Bistroumnost in moralna lepota nista a priori par, drugače, Foucault se je, kot je Sorman videl na lastne oči in so kot grob molčali tudi drugi, vedel superiorno kakor »beli kolonialist«.
Nihče k sreči ne pravi, da je treba zdaj kar odpisati Foucaultova pomembna dela. Ne, predvsem velja zaključiti, da je nečedna preteklost še vsakogar slej ko prej ujela, vsakega kovača (ne)sreče.
Medtem ko si proti virusu obsesivno razkužujemo roke, se zdi, da nas še temeljiteje notranje prečiščuje čas.
Nekdo se je razšel; končno. Drugi se bo preselil v tujo državo; dokončno. Tretji je zamenjal službo, z njo tudi način življenja in vsaj deloma še družbo; vendarle. V četrtem okolju, recimo, da to ne more biti le francosko, so se odločili, da se bodo na glas pomenili o tabujih; kljub vsemu.
Do Francozov je v zadnjem letu prismrdelo nemalo packarij: denimo o pedofiliji dandijevskega pisatelja Gabriela Matzneffa ali o incestu v sestavljeni družini Kouchner-Pisier-Duhamel. Čisto sveža prastara svinjarija – da, pošastno početje kliče po grdih besedah – pa je povezana z znamenitim filozofom Michelom Foucaultom (1926–1984), na katerega je pokazal s prstom esejist Guy Sorman. Kakor je javno spomnil, se je karizmatični mislec nekoč, ko je v drugi polovici šestdesetih let predaval v Tunisu, spolno naslajal ob desetletnih ali še mlajših dečkih. Perverzna nočna srečanja jim je naročal na predmestnem pokopališču, za seks med grobovi jim še prej navrgel denar, menda z zavržnim zavedanjem, da mu v Tuniziji ne morejo nič ... Bistroumnost in moralna lepota nista a priori par, drugače, Foucault se je, kot je Sorman videl na lastne oči in so kot grob molčali tudi drugi, vedel superiorno kakor »beli kolonialist«.
Nihče k sreči ne pravi, da je treba zdaj kar odpisati Foucaultova pomembna dela. Ne, predvsem velja zaključiti, da je nečedna preteklost še vsakogar slej ko prej ujela, vsakega kovača (ne)sreče.
Medtem ko si proti virusu obsesivno razkužujemo roke, se zdi, da nas še temeljiteje notranje prečiščuje čas.
