Preizkušanje meja

Nedavno je presenetila novica, da so policisti oglobili mladega kolesarja, ki je pretiraval s hitrostjo po klancu navzdol in padel. V sporočilu ni bilo ničesar o tem, da bi mladenič s kolesom, razen seveda sebe, ogrožal koga drugega, kar policisti radi zapišejo. Sporočilo me je vrnilo v mladost, v čase, ko je bilo preizkušanje meja nekaj običajnega.

Kdo se ni veselil, ko sta šla pomožna koleščka v klet, kdo ni kmalu potem poskušal voziti kolesa brez rok? In kdo ni poskušal prehiteti vseh prijateljev, tudi po klancu navzdol? Če bi nas na vsakem vogalu čakali policisti z globami, življenje ne bi bilo tako pisano, res pa bi bilo manj tvegano.

Spomnim se, kako smo pred prijatelji kazali, da se lahko vozimo na enem pedalu. V eni od takih predstav je zmanjkalo ceste, olupil sem si celo levo stran noge, in to pred tednom v koloniji na morju. Še dobro, kajti na morju so vse kraste najprej postale bele, nato pa odpadle brez sledi. Sled je ostala za kamenčkom, ki se je zapičil pod koleno v drugem primeru nekoliko nevarnejše vožnje.

Res nerad gledam padce kolesarjev, ki jih tudi na letošnjem Touru ne manjka. A zato še nobene dirke niso prepovedali. V mestih pa bi lahko za manjše tveganje bolje uredili kolesarske steze. Kolesarjenje namreč ohranja zdravje in gibalne sposobnosti, zato ga nekaj padcev ne sme ustaviti. Pa tudi represivni organi bi lahko prenehali pretirano skrbeti za našo varnost namesto nas in nas kaznovati za stvari, ki škodijo samo nam.

Cel kup ljudi skrbi in to tudi glasno povedo, če sebi povzročaš škodo. Celo užaljeni so, če tebe kdo drug žali, čeprav se tebi niti ne zdi, da te žali. Ob tem me spomin zapelje k najboljši fotografiji, kar sem jih videl doslej. Možakar s klobukom, še malo popraskan, stoji pred svojim razbitim fičkom in se smeje. Fotograf mu je namreč rekel, naj se nasmehne, ker se to spodobi. Nasmehnite se. Polepšajte dan sebi in drugim.