Vsi v cerkev!

Oni dan, eden od tistih v času vročinskega vala, ko je humano stopiti ven šele ob poznih urah, sem se sprehodila po kratki poti, ob kateri sem se, kot že večkrat, zavedela, kako me fascinirajo cerkve. Hribček, na njem pa cerkev, še drugi hribček, pa še ena cerkev. V dveh kilometrih sem lahko občudovala najmanj tri cerkve. Ob tako imenovani zlati uri, uro prej, preden zaide sonce, je pokrajina posebno lepa. Spomnim se, kako sem nekoč z ljubljanskega gradu najraje opazovala okolico ravno v tem času.

Ob pogledu na tri cerkve sem pomislila, kako dolgočasno bi bilo, če jih ne bi bilo na hribčkih. Si predstavljate, Korošci, Uršljo goro brez cerkve? Ljubljančani Rožnik brez cerkve? Zasavci Kum brez cerkve? Štajerci Svetino brez mogočne cerkve … Obalčani Piran brez cerkve in zvonika? Sama si jih vsekakor ne morem, kot se ne morem upreti vsakokratnemu fotografiranju.

V Sloveniji jih je več kot dva tisoč, nekateri podatki pravijo, da skoraj tri tisoč, in naj še tako govorimo o ločenosti Cerkve in države, kar zagovarjam, bi se mi milo storilo, če cerkva – z malo začetnico – ne bi spoštovali. Občudovali. Kako lepo v njih odzvanjajo orgle, ubrano petje; kakšen ambient! Gotovo smo v Sloveniji daleč od tega, da bi, kot je to ponekod drugod, v cerkvah prirejali še kakšne druge dogodke, koncerte bolj zabavne narave.

Ob tem pisanju sta se mi prikradli v misli še dve anekdoti: da je lahko cerkev, kapelica, v mrzlih dneh bivak, zavetje, kot je bila pri polnočnicah na Veliki planini pred leti, da je lahko cerkev z debelimi zidovi večkrat odličen prostor za vroče dni. Tega se najbolj spomnim s poroke drage prijateljice. Takrat smo si vsi želeli, da bi obred trajal … in trajal … in tedaj res nihče ni vprašal, kdaj bo že konec maše. Da bomo torej privarčevali pri klimi – vsi v cerkev!