Preprosto biti prijazen
Ko sem pred leti prvič prestopila prag medijske hiše Pro Plus, so se mi potile roke, preživljala sem eno bolj stresnih obdobij v življenju. Menjava službe je visoko na lestvici dogodkov, ki človeka spremenijo v živčno razvalino. Želiš se dokazati v novem okolju, hitro splesti prijateljstva, pridobiti na stran nekoga, ki bo razumel tvojo stisko in pritisk, pod katerim si se znašel.
Vsak dan so se prikazovali novi obrazi in imena, nekatere sem poznala s televizijskega ekrana, drugih ne. Voditelj vremena Robert Erjavec je bil med prvimi. Eno miniaturno breme je ob njegovem prijaznem, nasmejanem pozdravu vsakič posebej padlo z ramen, ker se mi je zazdelo, da me je nekdo res pogledal. Me videl, neznanko, ki se (v velikem mestu) poskuša prebiti iz plašča anonimnosti.
Žal mi je, da mu tega nisem nikoli povedala, a se danes tolažim, da je zagotovo vedel, kako pozitiven učinek ima na soljudi. Ko sem prebirala odzive po njegovem prezgodnjem odhodu, sem znova v sebi poiskala spomin na tisti občutek, ko je bil nekdo dober do mene. Nekdo, ki ni poznal mojega imena, niti ni vedel, kaj počnem v istem prostoru z njim.
Ne bi mu bilo treba vreči pogleda na neznanko, pa je natanko to storil. Vsakič znova, ker je preprosto bil prijazen človek, ki žal ni nikoli izvedel, koliko je njegov pozdrav nekoč pomenil prestrašeni, nesamozavestni novinarki, ki se je borila za svoj prostor pod soncem.
Ko sem ga z novega delovnega mesta leta pozneje poklicala, ali si lahko »izposodim« nekaj fotografij s portala, ki ga je urejal, se je zasmejal in vzkliknil, da jasno. Brez kompliciranja, postavljanja pogojev, spraševanja, »kdo sploh si ti«.
Delov podkast s prostovoljnim gasilcem sem pred kratkim zaključila z besedami: »Ostanimo solidarni in dobri drug do drugega.« Vsa patetika tega sveta je za nekoga zlita v tem stavku. Drugemu bo morda rešila dan, mesec. Življenje.
