Preprosto vprašanje: kako si?
Tudi proticepilce bi morali, preden jih pošljemo »za luno«, poskusiti razumeti in ugotoviti, od kod njihovo nezaupanje.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo
Sredi tedna sem se znašla v Celju, ura je bila še zelo jutranja, nekaj časa sem imela zase, usedla sem se na kavo z Delom v roki. Toda pozornost je hitro odneslo k omizju za mojim hrbtom.
Jutranjo kavo so srkali trije, kot navit je govoril predvsem eden, druga dva sta občasno izpustila kakšen medmet v pritrditev povedanemu, začutiti je bilo tudi, da povedanega nista prvič slišala. Naj povzamem, kaj je vrelo iz moškega: virus ne obstaja, jaz se ne bom cepil, saj sta slišala, kaj se zgodi tistim, ki se, magneti se jim lepijo na rame. Tudi nihče pri nas doma se ne bo cepil, samo moja zlata mama se je. Tudi »moja«, ki dela pri dohtarju, se ni.
Monolog je prekinil telefonski klic – verjetno bivše –, ki se ji je pokvaril avto. Obljubil ji je, da ji bo dal denar za »luksuzni« prevoz s taksijem, ona pa naj neha s »tistim svojim« kupovati rabljene avte in preprodajati dele ciganom. »To govno od ženske« se mu je zamerilo za večno, saj misli samo nase. Drugače bi bilo, če bi imel on vozniški izpit, a je na eno oko skoraj slep. Tudi položnic zadnjič ni plačal zato, ker je narobe vtipkal številke.
Razprt časopis je bil že dvajset minut kulisa za prisluškovanje slapu jeze, frustracij, prelaganja krivde na druge in neizobraženosti. Rasla je tudi moja jeza ob poslušanju nebuloz. Čutila sem, kako se atomi v telesu divje zaletavajo in so tik pred jedrsko eksplozijo, ki jo bom z grdim pogledom usmerila v zanikovalca obstoja virusa.
Ko sta se njegova kolega poslovila, sem zbrala pogum in se obrnila nazaj. Za mizo je sedel moški z bejzbolsko čepico. Ker je bilo prezgodaj za pivo, je naročil še eno kavo in zbegano gledal naokoli. Jeza se je pretopila v sočutje. Morda bi ga moral kdo samo vprašati kako si. Tudi proticepilce bi morali, preden jih pošljemo med druge čudake »za luno«, vsaj poskusiti razumeti in ugotoviti, od kod njihovo nezaupanje. Tako bi se lahko uspešneje spoprijeli z novim koronavirusom, pa tudi s kakšnim drugim »virusom«, ki razjeda družbene vezi. Navsezadnje imamo vsi kakšnega zanikovalca v družini.
Jutranjo kavo so srkali trije, kot navit je govoril predvsem eden, druga dva sta občasno izpustila kakšen medmet v pritrditev povedanemu, začutiti je bilo tudi, da povedanega nista prvič slišala. Naj povzamem, kaj je vrelo iz moškega: virus ne obstaja, jaz se ne bom cepil, saj sta slišala, kaj se zgodi tistim, ki se, magneti se jim lepijo na rame. Tudi nihče pri nas doma se ne bo cepil, samo moja zlata mama se je. Tudi »moja«, ki dela pri dohtarju, se ni.
Monolog je prekinil telefonski klic – verjetno bivše –, ki se ji je pokvaril avto. Obljubil ji je, da ji bo dal denar za »luksuzni« prevoz s taksijem, ona pa naj neha s »tistim svojim« kupovati rabljene avte in preprodajati dele ciganom. »To govno od ženske« se mu je zamerilo za večno, saj misli samo nase. Drugače bi bilo, če bi imel on vozniški izpit, a je na eno oko skoraj slep. Tudi položnic zadnjič ni plačal zato, ker je narobe vtipkal številke.
Razprt časopis je bil že dvajset minut kulisa za prisluškovanje slapu jeze, frustracij, prelaganja krivde na druge in neizobraženosti. Rasla je tudi moja jeza ob poslušanju nebuloz. Čutila sem, kako se atomi v telesu divje zaletavajo in so tik pred jedrsko eksplozijo, ki jo bom z grdim pogledom usmerila v zanikovalca obstoja virusa.
Ko sta se njegova kolega poslovila, sem zbrala pogum in se obrnila nazaj. Za mizo je sedel moški z bejzbolsko čepico. Ker je bilo prezgodaj za pivo, je naročil še eno kavo in zbegano gledal naokoli. Jeza se je pretopila v sočutje. Morda bi ga moral kdo samo vprašati kako si. Tudi proticepilce bi morali, preden jih pošljemo med druge čudake »za luno«, vsaj poskusiti razumeti in ugotoviti, od kod njihovo nezaupanje. Tako bi se lahko uspešneje spoprijeli z novim koronavirusom, pa tudi s kakšnim drugim »virusom«, ki razjeda družbene vezi. Navsezadnje imamo vsi kakšnega zanikovalca v družini.
