Prijateljica za vedno

Pred kratkim sva se s prijateljico, s katero se poznava dobesedno od mojega rojstva, ko me je še ne enoletna deklica kot soseda prišla pogledat, pogovarjali, kako lepo in posebno je imeti sestro. Obe kot mlajši sestri sva bili starejšima večkrat 'v napoto'. Spominjam se, kako je sestra včasih nergala, da sem ji ves čas za petami, 'naj ne hodim za njo'. A z leti se je odnos spremenil, prerasel v nekaj trdnega. Ob debati s prijateljico pred koncertom, kjer sem si ob Tomijevih besedah 'rad bi bil spet otrok' priklicala v misli ure in ure iger z ljubo prijateljico, s katero sva se znali prepirati tudi zaradi medvedkov in barbik, sva ugotavljali, da je imeti sestro pač nekaj posebnega.

Z njo se pogovor nikoli ne začne s 'hej' in redkokdaj konča z 'adijo', ampak je le niz neskončnih slik, memov, izmenjanih misli. In tako me je prešinilo, da pravzaprav že vse življenje nimam le ene prijateljice, temveč imam kar dve: in ena je takšna, povezana s krvjo. Tako mi je ta pogovor priklical v spomin misli, ki sem jih pred nekaj leti za rojstni dan posvetila sestri:

'Ne hodi za menoj', je dejala. Takrat, ko sem hotela biti (kot) ona. Visoka, prelepa, odrasla. Ko sem si želela biti vsaj njena senca, ki jo včasih kdo opazi.

'Ne hodi za menoj', je dejala le še redko. Navadila se je, da bi rada bila kot ona. Oblečena, naličena, urejena. Njena senca je začela počasi bledeti, sama pa je ostajala in sijala v vsej svoji biti.

'Ne hodi za menoj', je bil le še odmev. Postajala sem ji vedno bolj podobna. V govoru, smehu, pojavi. Senco je zamenjala oblika, ki je vse bolj opazna, samostojna.

'Hodi ob meni' se je zgodil spontano. Tedaj, ko se razlika v letih ni več poznala. Postali sva sestri, zaveznici, prijateljici. Enostransko tekmovanje je zamenjala neizmerna (sestrska) ljubezen.