Ptički iz gnezda
Zadnja dva dni spim slabo. Moj petletni sin je šel na vrtčevski tabor. V sredo so na spletni strani zapisali, da so varno prispeli, od takrat so objavili še šest fotografij, a mojega otroka ni na nobeni izmed njih.
Ko je bila na istem taboru pred petimi leti moja prvorojenka, sem vzgojiteljico prisilila, da mi je dala svojo številko in me vsak večer obveščala, da se moje dete ni zlomilo zaradi domotožja, da, nasprotno, tolaži druge otroke in zelo uživa. Bila sem prizadeta, ker sem doma pretakala solze, moj otrok pa je povsem dobro shajal brez mene.
Spomnim se, kako so se z avtobusom vrnili domov. Punčke so bile lično urejene in skrbno počesane, fantje so se vsi brez izjeme domov vrnili v istih oblačilih, v katerih so odpotovali. Ko so jih zgrožene mame spraševale, ali se niso niti enkrat preoblekli, je bilo tako, kot bi jih spraševale o jedrski fiziki.
Med prvomajskimi prazniki smo bili v Toskani. Hrana je bila čudovita, vreme sijajno, otroka sta bila naporna in z možem sva Firence dodala na zelo dolg seznam krajev, ki jih bova nekoč, ko otroka zrasteta, obiskala sama. Takrat bova lahko res uživala, se posvetila dobremu vinu, preživljala dolge ure v galerijah in muzejih, ob naju pa se ne bo nihče glasno drl, da so Botticellijeve slike smrdljive in gnile. Florentinca bova lahko pojedla, ne da bi vmes petnajstkrat vstala, ker se je sin odločil, da bo ulovil vse italijanske golobe in za njimi teče kamorkoli, tudi na cesto.
Bliža se poletje, ko bosta oba otroka hkrati na počitnicah pri stari mami. Lani sva se tistega tedna neizmerno veselila, urnik sva napolnila z družabnimi dogodki in načrtovala, kako v pet dni stlačiti vse, kar zamujava vse leto. Ko sva se vrnila v prazno stanovanje, sva kot kup nesreče obsedela na kavču in ugotavljala, da je prazno in tiho kot v grobnici. Danes se naš malček vrača domov. Komaj čakam kaotični vikend, ki je pred nami.
