Rokometna norija
Slovenj Gradec je mesto rokometa, vsak rojen Slovenjgradčan je po genskem zapisu tudi rokometaš. Moje prve resne novinarske izkušnje segajo v drugo polovico 80. let, ko sem za Koroški radio med drugim pokrival rokometno dogajanje. Takrat se je klub imenoval Nova oprema, po že propadli tovarni oblazinjenega pohištva, kasneje pa po podjetju Prevent, ki ga je po divji privatizaciji in zaradi pretiranega pohlepa spravil na kolena tajkun, ki je predsedoval tudi rokometašem.
Ne glede na vse poznejše težave Slovenjgradčani znova spremljamo prvoligaški rokomet, kar je sijajno. S podobnim veseljem spremljam tudi rokometno reprezentanco na evropskem prvenstvu, ki po kupu težav s poškodbami kaže, da tudi sedanji rod sodi v svetovni vrh. Dodatna potrditev bo prišla že kmalu.
Po osamosvojitvi Slovenije se je bilo treba ekspresno navaditi, da je rokometni Slovenj Gradec z največjimi uspehi v 60. letih kar naenkrat postal udeleženec evropskih tekmovanj. Mlad športni novinar sem priskočil na pomoč prijateljem iz kluba. Prepričeval sem jih, da moramo pred premiero na evropski sceni organizirati novinarsko konferenco v Ljubljani, ne pa doma. Koga bi sploh zvabili na Koroško? Verjeli so, da se mi je utrgalo od študija v glavnem mestu.
No, v konferenčni sobi Hale Tivoli, kamor sem jih le zvlekel, čeprav smo skoraj zamudili, ker smo v Velenju čakali Mirana Štrigla, da je opravil dostavo pošte, se je trlo novinarjev. Moji so bili glavne zvezde tudi v večernih poročilih takrat edine Televizije Slovenija. Pisalo se je leto 1993. Predsednik kluba Matjaž Beliš in direktor Avgust Potušek – vem, da se legendarni »Guza« tam zgoraj smeji, ko spremlja, kakšne špičimo – sta na prvem gostovanju v Varšavi širokogrudno plačevala zapitek. Warszawianka je padla, omenjeni poštar Štrigl, naš priljubljeni Finč, je s svojimi zlatimi prsti v domači dvorani dosegel odločilni gol v zadnjih sekundah povratne tekme. Ustavili smo se šele v četrtfinalu pokala city. Bilo je noro!
