Žilavi novinci iz Slovenj Gradca so šokirali Slovenijo
Sedem rokometnih legend se je včeraj zbralo pred Čevljarskim muzejem v Šolski ulici, kjer je bila nekoč delavnica njihovega klubskega predsednika Jožeta Levovnika. Minilo je namreč natanko šest desetletij, odkar je Partizan iz Slovenj Gradca prvič postal prvak Slovenije. Ključni možje v tem podvigu so bili tudi Štefan Merčnik, desno krilo Alojz Ocepek, levo krilo Ivan Krajnc, krožna napadalca Tone Krevh in Janko Štimnikar ter zunanja igralca Danijel Pučko in Peter Vrunč, ki tudi brez preminulih tovarišev še naprej negujejo spomine na zgodovinski dosežek. Del šampionske zasedbe so bili tudi trener in igralec Janez Gologranc, Karel Krauzer, Jelko Jakopič in Pavel Štumberger.
Bila je sreda, 12. junija 1963, ko je Slovenj Gradec preplavila neizmerna športna evforija, saj so njihovi rokometaši postali prvaki republike, šampioni Slovenije. Lovoriko so si priigrali na tretji, odločilni finalni tekmi z ljubljanskim Slovanom v Celju, torej na nevtralnem terenu. Prvo tekmo so namreč v glavnem mestu dobili slovanovci, v drugi so bili na domačem igrišču boljši Slovenjgradčani, zato je bilo prizorišče odločilnega obračuna v knežjem mestu. In tam so rokometni kralji na sončni strani Alp postali igralci Partizana iz Slovenj Gradca.
Nepopisna veselica v mestu
Ta uspeh je imel toliko večjo težo, ker so bili Korošci debitanti v elitnem republiškem tekmovanju, saj so sezono prej slavili v okrajni ligi oziroma podzveznem tekmovanju. Če ob tem upoštevamo še dejstvo, da so v mestu med Pohorjem in Uršljo goro začeli z organizirano vadbo rokometa le devet let prej, torej leta 1954, ko so ustanovili rokometno sekcijo, se lahko samo priklonimo njihovi predanosti, požrtvovalnosti in hitro rastoči kakovosti na vseh ravneh. Le leto dni pred triumfom v Celju so, denimo, v Slovenj Gradcu odprli novi rokometni stadion z lično tribuno in asfaltiranim igriščem ter celo žarometi. Navdušenje nad imenitnim športnim uspehom in zabava v mestu 12. junija 1963 sta bila zgodovinska. Moštvo je moralo s kombijem in osebnimi avtomobili kar dvakrat zakrožiti po mestu, saj jih je pričakala nepregledna množica someščanov, takt nepopisnemu veselju je dajala godba na pihala.
Zgodovinski finale v treh dejanjih
V biltenu, ki so ga v Slovenj Gradcu izdali leta 1964 ob 10. obletnici kluba, so takole opisali finalni dvoboj z ljubljanskim Slovanom. Zapis objavljamo v izvirniku: »Prva finalna tekma je bila odigrana v Ljubljani dne 5. junija. Tu je domači Slovan slavil zmago z rezultatom 8:6, polčas 3:3. Tekma je bila v deževnem vremenu in je bilo težko odločiti, katero moštvo je bilo boljše. Naši igralci so se na spolzkem igrišču slabše znašli, kar je iznajdljivejšim Ljubljančanom zadostovalo za zmago. Povratno tekmo so vsi simpatizerji obeh moštev pričakovali z velikim zanimanjem. Teh smo imeli mi več, kar se je videlo na povratni tekmi v Slovenjem Gradcu dne 9. junija. Na igrišču se je zbralo več kot dva tisoč gledalcev, ki so skozi vso tekmo temperamentno bodrili svoje ljubljence. Po pričakovanju smo srečanje odločili v svojo korist z rezultatom 24:19, polčas 14:9. Na republiškega prvaka je tako bilo treba počakati do tretje odločilne tekme v Celju dne 12. 6. 1963. Vzdušje pred tekmo je bilo napeto. Nad petsto simpatizerjev Slovenjegrajčanov se je pripeljalo iz Slovenjega Gradca v Celje, da bi tam po svojih močeh pomagali do zmage svojim ljubljencem. Naši igralci so na tej tekmi pokazali eno najlepših, najborbenejših iger. Zmagali smo z rezultatom 19:15 (9:8). Zmago je odločila predvsem boljša taktika naših igralcev in vodstva, ki so znali najti šibke točke v obrambi nasprotnika, ki smo ga dobro spoznali na zimskem prvenstvu v Ljubljani. Zmagoslavje po tekmi je bilo nepopisno. Kako tudi ne. Prvič smo nastopili v republiški ligi in že osvojili titulo republiškega prvaka. Takšni podvigi so v športu kaj redki.«
»Za majhen kraj, kot je bil takrat Slovenj Gradec, je bil to fantastičen uspeh. Poudaril bi, da smo igrali sami domači fantje. V mestu je bilo noro ob našem sprejemu, do jutra smo se veselili skupaj z navijači v hotelu Korotan. Vso mesto je dihalo z nami, čeprav je bila tista zadnja tekma v sredo. Običajno smo igrali ob nedeljah po maši, na tekmah pa smo imeli zelo lep obisk, prišlo je tudi 2000 gledalcev,« se spominja Alojz Ocepek, ki je obrambe nasprotnikov spravljal v obup s hitrostjo in spretnim preigravanjem ter natančnimi streli.
Baza v čevljarski delavnici Levovnik
»V čevljarski delavnici Jožeta Levovnika je bilo naše stičišče. Pepi je bil naš prvi predsednik, povezal nas je, držali smo se ga kot klop,« opiše Tone Krevh, krožni napadalec, in, kot pravi sam, najbolj tepen od vseh članov ekipe. Igral je pač na položaju, kjer je največ ravsanja in udarcev v telo. »Na odločilni finalni tekmi sem bil jaz kapetan, saj 12. junija praznujem rojstni dan. Naš trener in kapetan Janez Gologranc, ki nas je na žalost zapustil pred nedavnim, mi je prijateljsko prepustil to častno nalogo. Lepšega darila od velike zmage si ne bi mogel želeti,« pove vselej dobrodušni Krevh.
V čevljarski delavnici Jožeta Levovnika je bilo naše stičišče. Pepi je bil naš prvi predsednik, povezal nas je, držali smo se ga kot klop.
Tone Krevh
Danes jih športni junaki štejejo prek 80, večina med njimi je še vedno telesno aktivna, športni duh v njih pa ni nikoli zamrl. »Še vedno hodim na vse tekme naših rokometašev, brez tega preprosto ne gre. Ostali smo še trije, ki smo redno na svojih stalnih sedežih, ob meni sta še Krevh in Ivan Krajnc. Janez Gologranc, ki nas je zapustil na začetku aprila, je bil prav tako na vsaki tekmi. Srčno navijamo in po tekmi spijemo še kakšen špricer,« pravi nadvse vitalni Ocepek, ki še danes dvakrat na teden igra namizni tenis.
Prihodnje leto 70 let kluba
V časih popolnega športnega amaterizma, ko so vsi hodili v redne službe, imeli družine, rokomet pa so igrali z največjo strastjo, so se med njimi stkale neuničljive prijateljske vezi. Tudi med gradnjo novega stadiona leta 1962, kjer je, sodeč po pedantni statistiki Jožeta Levovnika, največ delovnih ur od igralcev zbral Peter Vrunč. Prijatelji ga še danes zbadajo, da je Pepi prištel še delovne ure iz Petrove urarske delavnice.
Sedmerico legendarnih rokometašev, ki še močno rišejo svoj življenjski krog, so pozdravili tudi župan MO Slovenj Gradec Tilen Klugler in podžupan Peter Pungartnik, Brigita Rajšter iz Koroškega pokrajinskega muzeja ter predsednica občinske športne zveze Mojca Verhovnik. Naravni gostitelj v muzeju je bil Jožetov sin Tomo, tudi sam nekdanji rokometaš, smučar in ugledni športni delavec, ki tenkočutno skrbi za slovensko, ne samo slovenjgraško športno dediščino. V sproščenem klepetu je tako padel tudi namig, da je tokratno druženje pravzaprav uvod v praznovanje 70. obletnice Rokometnega kluba Slovenj Gradec v prihodnjem letu.
