S Krete z ljubeznijo
Na velikih svetlobnih panojih s prihodi in odhodi letal je spet pisalo Rodos, Moskva, Pariz, Beograd ... Dober občutek.
Odpri galerijo
Ne pretiravamo, če rečemo, da so se turisti in domačini na Kreti razveselili drug drugega. FOTO: Urša Izgoršek
Občutek je bil lep. Na letališču, ki bo za mnoge, rojene v prejšnjem stoletju, za vedno ostalo le Brnik, je nastala skorajda gneča. Zamaskiranih, seveda. Na velikih svetlobnih panojih s prihodi in odhodi letal pa je, prav tako kot v minulih časih, med drugim spet pisalo Rodos, Moskva, Pariz, Beograd in Santorini – Hiraklion. Prav tisti dan so odpirali nov terminal, ja, občutek je bil lep, svet pa vabljiv in gostoljuben.
Takšni so se zdeli tudi cariniki na letališču v Hiraklionu, glavnem mestu Krete, in čez dobre tri ure so se najbolj predani že namakali v morju, zmrzljivci pa so se oprijeli rešilne bilke »ne danes, jutri«. Poletje, sonce, morje, in nič gneče, le kaj bi si po vseh teh mračnih mesecih lahko želeli še več? Z nekaj pretiravanja bi rekli, da je bila v zraku ljubezen, no, vsaj velika naklonjenost med turisti, ki so spet svobodno zadihali, in domačini, ki skeptično upajo, da bo letošnja sezona vendarle boljša od lanske.
Na plažah in v tavernah še vedno prevladujejo lokalci pa Čehi in Francozi, a mnogi gostinci še čakajo na najboljši trenutek, da spet zaženejo svoj posel. Grki slovijo po gostoljubnosti, tudi Krečani so dobri gostitelji, toda izkušnje preteklega leta in pol, ki so nas oropale lepih doživetij, so občutek, da smo se razveseli drug drugega, še okrepile. Zdaj je dragocen tudi preprost klepet.
Sedel je pred svojim malim stojalom na vogalu miniaturne ulice in s turisti za hrbtom ter z mirno roko že tisočič risal minaret. Ulični slikar, ki ga nič ne zmoti, a se vendarle da zmotiti. Začnemo po angleško, kako bi drugače, in ko se že skoraj poslovimo, zagledam njegov izvesek. Branko, to pa zveni zelo domače!
In že preklopimo v jezik, ki smo ga nekoč govorili in razumeli vsi. Iz Makedonije je, v simpatičnem in slikovitem obmorskem mestecu Rethimno živi že skoraj 30 let. Sin odrašča tu, starejša hčerka se je nedavno poročila z Grkom. »Vsako leto se vračamo v Skopje. Tam nisem več doma, tu pa tudi ne,« pove sprijaznjeno.
Ja, lepo je oditi, a lepo se je tudi vrniti. Domov.
Takšni so se zdeli tudi cariniki na letališču v Hiraklionu, glavnem mestu Krete, in čez dobre tri ure so se najbolj predani že namakali v morju, zmrzljivci pa so se oprijeli rešilne bilke »ne danes, jutri«. Poletje, sonce, morje, in nič gneče, le kaj bi si po vseh teh mračnih mesecih lahko želeli še več? Z nekaj pretiravanja bi rekli, da je bila v zraku ljubezen, no, vsaj velika naklonjenost med turisti, ki so spet svobodno zadihali, in domačini, ki skeptično upajo, da bo letošnja sezona vendarle boljša od lanske.
Na plažah in v tavernah še vedno prevladujejo lokalci pa Čehi in Francozi, a mnogi gostinci še čakajo na najboljši trenutek, da spet zaženejo svoj posel. Grki slovijo po gostoljubnosti, tudi Krečani so dobri gostitelji, toda izkušnje preteklega leta in pol, ki so nas oropale lepih doživetij, so občutek, da smo se razveseli drug drugega, še okrepile. Zdaj je dragocen tudi preprost klepet.
Sedel je pred svojim malim stojalom na vogalu miniaturne ulice in s turisti za hrbtom ter z mirno roko že tisočič risal minaret. Ulični slikar, ki ga nič ne zmoti, a se vendarle da zmotiti. Začnemo po angleško, kako bi drugače, in ko se že skoraj poslovimo, zagledam njegov izvesek. Branko, to pa zveni zelo domače!
In že preklopimo v jezik, ki smo ga nekoč govorili in razumeli vsi. Iz Makedonije je, v simpatičnem in slikovitem obmorskem mestecu Rethimno živi že skoraj 30 let. Sin odrašča tu, starejša hčerka se je nedavno poročila z Grkom. »Vsako leto se vračamo v Skopje. Tam nisem več doma, tu pa tudi ne,« pove sprijaznjeno.
Ja, lepo je oditi, a lepo se je tudi vrniti. Domov.
