Ta črn
Lepo je gledati lastniško kurjo živopisnost na travniku, rjavo, sivo, belo, umazano belo obarvano kokodakanje, a včasih se prileže kontrast. In se je.
Morda trideset metrov od kokodajsaste gruče sta sredi belega (popol)dne carjevala kar dva, črna kot kovina, črna kot noč. Brez nečrnega odtenka na životu. Ni minilo dolgo, kar sem s pomočjo spleta ugotovil, da gre za krokarja. Kaj jima je rojilo tik za kljunoma, ne vem, gotovo se za nesnice nista brigala.
S krokarji sem se najbliže spoznal prek platen Jožeta Tisnikarja, ki so mi bila doživljajsko zelo blizu, cenovno pa, relativno mlademu, nedosegljivo daleč. Sem si predstavljal. Pred nekaj leti pa v zasebni ljubljanski galeriji uvidel, da bi si kakšno cenejšo različico slikarjevega simbola lahko privoščil. Ni se uresničilo, na rovaš nenehnega obnavljanja kolesarske opreme.
Zelo blizu mi je bil pred še kar davnimi časi tudi način življenja, imenovan krokanje. Šlo je za odraz, posledico občutja črnosti sveta, ki ji mentalno nisem bil kos. In to ne črni kos.
Krokar, pravijo, je alpska ptica, tako ona kot on sta popolnoma črna, sončni žarki njuno perje obarvajo modro, skoraj temno zeleno. Bojda je krokar odličen ptič pevec, pa tudi družaben, kar bi mojster Tisnikar gotovo potrdil. Sposoben naj bi bil izgovarjati naše besede, in to jasno pa še glasno.
Ni pa samo tako črn, da je že kar moder, bil naj bi tudi moder, torej pameten, še bolje, zvit.
In dan, dva po tistem, ko sem črni par občudoval streljaj od doma, od službenega sogovornika izvem, da lepotec ni zmožen upleniti le kokoši, to je zanj mala malica, ampak celo jagnje nebožje.
Ko sem pomislil, da se travniška idila lahko hipoma spremeni v klanje in da bom morda ostal brez jajc, se mi je pred očmi kar črno naredilo.
