Vinetou je večen, howgh!

Bile so nepozabne poletne počitnice. Sosedov Sandi, fantič mojih let, se je odločil, da bo tisto poletje Vinetou. Okrog glave si je zavezal trak, v roke vzel leseno puško in se neumorno podil okrog vogalov rudniških kolonijskih hiš, mimo kleti in drvarnic, do travnika za vrtovi, kjer sta najini babici običajno sušili perilo. Po tistem, ko si je ustvaril »štalico«, ki ji je rekel indijanski šotor, sta mu do »pravega« Vinetouja z Divjega zahoda, kot ga je slikal Karl May, manjkala le še simpatija in žrebec, se pravi Ribana in Ilčijo. No, pa dolgi lasje – imel je kratke, črne -, medtem ko je jamica v bradi, če se prav spomnim, bila. Od rojstva, ne »ponarejena«. Da barva kože morda ne bi bila »prava«, ni nikomur padlo na misel.

Sandi ni izgubljal časa. Mayeva Ribana mu ni dala spati, saj je bila lepa kot zarja in ljubka kot gora in njena vitka postava se je gibala graciozno kot kraljica po ravnini, skratka, bila je ponos plemena. En tak svoj ponos si je zato čez noč omislil tudi Sandi. Le da je njegova Ribana imela kitke v - rumenih odtenkih. Ponosno sem sprejela vlogo, korakala kot kraljica po rudniških vzpetinah in dolinah, dokler me ni lepega dne poklicalo moje pleme. Morala sem na pot. Ob vrnitvi veselju ni bilo konca. Ribano je vse počakalo, kot takrat, ko je odšla, razen – najboljše prijateljice. Janja se je v tednu dni skujala in se odtujila. Šele čez leta sem izvedela, da se je v času moje odsotnosti Winnetouju ponudila za – novo Ribano. Odpade, ji je menda rekel: »Ribana je odšla k materi, v nekaj dneh bo nazaj. Howgh, govoril sem.«

Zdaj berem, da zgodb o Vinetouju nočejo več tiskati. Ker avtor ni bil »rasno« korekten, ker je zamolčal genocid Indijancev. A če izgine Vinetou, bodo izginile tudi Ribane. In brez Riban ne bo spominov o brezpogojni pripadnosti, kakršne lahko piše le otroštvo. Indijansko, belo, črno, rumeno ... Ker otroške oči vidijo dlje od rasnih stereotipov in političnih (ne)korektnosti. Vidijo, kar jim bo še čez desetletja grelo srce.