Zavetišče za pikapolonice

Najmlajšim, včasih pa tudi odraslim, je težko dopovedati, naj pustijo živali v njihovem okolju.
Fotografija: Ker imamo radi srečne konce, so zavetišče pri nas našle pikapolonice. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Ker imamo radi srečne konce, so zavetišče pri nas našle pikapolonice. FOTO: Shutterstock

Elli H. Radinger je tudi med slovenskimi bralci, zlasti ljubitelji živali in narave, dobro znano ime. Pisateljica, novinarka in raziskovalka, ki je letos dopolnila sedem desetletij, ima za seboj osupljivo življenje, dnevi, ki jih je preživela v samoti divjine, so se sešteli v leta, njene izkušnje pa v številne knjige. Vsega tega ne bi bilo, če se ne bi že v mladih letih odrekla odvetniški karieri in sledila notranjemu glasu. Neustavljivo jo je klical k volkovom, kojotom, bizonom, grizlijem, jelenom, losom, v svet svobodnih, neukročenih bitij, ki imajo, tako kot vsi mi, pravico do bivanja na tem planetu.

»V vseh teh letih, ki sem jih preživela v divjini, se je moj pogled nanjo in na živali močno spremenil. Nekoč sem jim želela priti čim bliže, danes pa raje ponižno stopim korak nazaj in ostanem opazovalka,« piše v svoji zadnji v slovenščino prevedeni knjigi Darilo divjine.

A včasih je težko stati ob strani in ne posredovati v drami, ki se odvija pred našimi očmi, priznava. Tudi sebi je težko dopovedala, naj se ne vpleta, ko je narava igrala po svojih pravilih in so volkovi pred njenimi očmi napadli komaj skotenega bizona. Na njegovo in tudi njeno srečo jim je takrat spodletelo.

Modrost, da je treba živali pustiti v njihovem naravnem okolju, še posebej težko sprejmejo najmlajši. Še imam pred očmi enega od mojih, ki si je na vrtčevskem izletu žepe izdatno napolnil s paglavci, pa takrat pri nas še nismo poznali »take awaya«. Prav on je – v trenutku oslabljenega starševskega nadzora, priznam – iz morja potegnil morski klobuk in ga stisnil v naročje. Vem, da tega ne bo ponovil. Te dni je doma drugo zimo zapored odprl neuradno zavetišče za pikapolonice. Prva je že na varnem in toplem pri nas, prostora je še dovolj. Bo kar držalo, kar pravi »divja« pisateljica: »Ljudje imamo radi srečne konce.«

Komentarji: