Želja, živa že 80 let

Te dni, ko svet tudi z vojaškimi paradami praznuje 80 let konca druge svetovne vojne, razmišljam tudi o tem, da od dedkov in babic nikoli nisem izvedela, kako so doživeli 9. maj. Tudi zato, ker ga nekateri niso dočakali. Mama, takrat še majhna deklica, pa se spominja morečih ur, ki jih je s številnimi sosedi preživela globoko v kleti, dokler ni vanjo vdrl nekdo z odrešilno novico: Vojne je konec! Le kdo si takrat ni želel, da se ne bi nikoli več ponovilo?

Fotografije bitk, ranjenih in mrtvih so se zarisale v kolektivni spomin človeštva, prav tako kot prizori, ki so nastali ob koncu vojne: plapolajoče zastave, zmagovite vojske, objemi, solze in strah, ki se je risal na obrazih poražencev. O tistem času pripoveduje tudi občasna razstava 1945, ki so jo postavili pred Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Kustos Marko Ličen je pregledal okoli 5000 fotografij, nato pa z veliko težavo izbor zožil na 30. »Izbral sem tiste fotografije, ki jih javnost ne vidi prav pogosto,« pravi. Vse niso nastale natanko 9. maja, nekatere prej, nekatere pozneje, vse pa imajo pečat vojne, čeprav kustos ni želel prikazati zgolj vojaških prizorov. Vojna prodre povsod.

»Zelo zanimiva se mi zdi fotografija Slavka Smoleja, ki jo je posnel v začetku maja menda na Jesenicah. Prikazuje slovensko zastavo z rdečo zvezdo, ki pa so jo malo prehitro izobesili, in vojaki, ki so se umikali, so streljali nanjo in povsem prerešetali fasado. Časi so bili še zelo napeti.« Medtem ko so na Koroškem še potekali boji, so v Trstu vojaki jugoslovanske armade in 8. britanske armade odigrali nogometno tekmo. Tudi ta fotografija je razstavljena, kustosu pa je še posebej ljuba tista, ki jo je 9. septembra 1945 posnel Marjan Pfeifer in prikazuje skupino otrok, ki na »udarniško nedeljo« rušijo bunker. »Čeprav je lokacija znana, danes tam ne bi našli nobene sledi. Ostala je le ta fotografija,« pravi Ličen. In ista želja kot pred 80 leti: da se ne bi nikoli več ponovilo.