Življenje je ... kantina!
Zgodnje jutro. Kasno popoldne. Dolga noč. Valovanje. Potovanje. Sanje. Smeh in veselje. Solze in žalost. Prizadevanje. Muka. Razočaranje. Trenutek. Ljubezen. Hrepenenje. V zlato potopljeni sončni zahodi in temne nevihte. Učenje. Branje. Spoznavanje. Preigravanje. Kuhanje. Okušanje. Čakanje. Vračanje. Sprejemanje ... Življenje je pravzaprav kot kantina.
Ko s pladnjem čakaš, da dobiš »svoje« na krožnik. Papriko, »nafilano« z več riža kot faširanega mesa. Mehek pire krompir, ki hitro postane postan. Žličko kisle smetane za doplačilo. Kos kruha. Kokakolo iz avtomata. »Sladic pa je žal zmanjkalo pred pol ure« ...
Kantine so v resnici fine. V otroštvu je bila moja najljubša v Londonu, v očetovi službi na radiu BBC na Strandu. Vsakič je bil za posladek na voljo tudi Jelly, sadni – rdeč, zelen ali rumen – želatinski puding s smmmetanovo rozeto na vrhu. Kasneje, v New Yorku, sva z očetom rada zavila na juho minestrone s krutoni v kantino Showtime, v najvišjem nadstropju veleblagovnice Bloomingsdale na aveniji Lexington, za katero s(m)o vedeli samo »lokalci«.
Cantina y Bar Joe Peña's ali krajše Penjas, na Cankarjavi ulici v Ljubljani, bo prav tako za vedno del naše brezskrbne mladosti. Tu smo na silvestrsko noč leta 1999, za »našo« mizo pod trofejo mečarice, pričakali tudi milenijski prelom.
Kantina se je imenoval tudi lokal pri nekdanjem Viba filmu na Poljanah, kjer so prvi »izumili« toast s tunino. V velbanih temnih kletnih prostorih so bile ponoči tudi super zabave. Edino, ko jim je nekega dne iz terarija ušel večmetrski piton, smo bili malce prestrašeni. Kdo ve, kam ga je odneslo naprej, v življenje, iz (pre)bučne kantine.
