Koliko je nasilja nad starejšimi?
Koliko nasilja opažate nad starejšimi, kako velik problem je to?
Starejši so ena najbolj ranljivih skupin v družbi, zato so toliko bolj izpostavljeni tudi nasilju različnih vrst. Raziskav o tem pri nas ni veliko, a po ugotovitvah v tujini so bolj od moških nasilju izpostavljene starejše ženske, za katere so značilni daljša življenjska doba, slabša opremljenost za urejanje nekaterih področij življenja in več revščine. Prebivalstvo se hitro stara, medgeneracijska trenja so del vsakdanjika, soočamo se s posledicami spreminjanja družbenih, profesionalnih, družinskih in osebnih vrednot, čutijo se tudi že posledice permisivne vzgoje, kot so egoizem, egocentrizem namesto skrbi in občutka za sočloveka.
Res pa smo postali za nasilje v družbi bolj občutljivi. Tako velja pozornost nameniti tudi prikritim oblikam nasilja nad starejšimi, ki jih je težko odkriti, ker jih žrtve skrivajo. V eni od študij o nasilju pred več kot desetimi leti v približno 70 odstotkih prevladuje besedno nasilje, v 15 odstotkih telesno in v 10 odstotkih ekonomsko; po zadnjih merjenjih je nad starejšimi največ slednjega. Kaznivih dejanj nad starejšimi je po podatkih policije približno 5000 na leto, njihovo število pa se vsako leto zviša za približno 300. Najpogostejše žrtve so ženske, stare med 70 in 75 let, ki so socialno izolirane in potrebujejo vsakodnevno oskrbo. Bojimo se, da danes ni bolje, temveč slabše.
Kje se nasilje nad starejšimi največkrat dogaja?
Po različnih raziskavah je največ nasilja nad starejšimi v domačem okolju, ki bi moralo biti najbolj varno in prijazno. Res pa imamo v zadnjem času v državi tudi nekaj nasilnih dogodkov v domovih starejših, ki se ne bi smeli zgoditi. A prevladuje nasilje za domačimi stenami – trpeče, boleče, ponižujoče, neprijavljeno. Žrtve ga skrivajo, dokler je to mogoče, ker jim ga povzročajo najbližji. S prijavo bodo namreč lahko celo izgubili možnost bivanja doma in edinega družinskega člana, od katerega so odvisni, na primer vnuka.
Starejši, še posebej stanovalci v domovih starejših, se prav tako redko odločajo za prijavo nasilnega dogodka, morda prej njihovi bližnji. V našem kulturnem okolju gre pri opozarjanju na nasilje v družini tudi za stigmo, še posebej pri fizičnem in spolnem nasilju, saj bomo s tem osramotili svojo »vzorno urejeno« družino.
Ali drži, da so žrtve največkrat starejše ženske?
Res je, to se zdaj končno bolj poudarja, o tem se več govori, iščejo se načini boljšega prepoznavanja in obravnave vseh vrst nasilnih dejanj, tudi na ministrstvu za solidarno prihodnost, kjer kot Srebrna nit, skupaj s številnimi drugimi deležniki, aktivno sodelujemo. Ženske dosegajo v povprečju daljšo življenjsko dobo, so torej tudi bolj ranljive, in nasilja je po vseh študijah bistveno več nad ženskami kot nad moškimi, ki so v visokem odstotku sami povzročitelji nasilja nad partnericami.
Ne smemo pa spregledati, da tudi starejši moški doživljajo nasilje, povzročitelji so različni, velikokrat gre za najbližje v domačem okolju ali tiste, ki zanje skrbijo. Če prištejemo še osamljenost, ki ji moški težje kljubujejo, ker imajo šibkejšo socialno mrežo od žensk, je nasilje lahko velik problem tudi zanje.
Starejši so na splošno bolj ranljivi, v večji meri socialno izključeni, zaradi svoje starosti bolj odvisni od drugih, imajo več zdravstvenih težav, slabše kognitivne sposobnosti, slabšo ekonomsko varnost, redči se socialna mreža. Ocenjujemo, da se je nasilje nad njimi v času epidemije še povečalo.
Kdo so največkrat storilci?
V veliki večini primerov so to najbližji, torej družinski člani oziroma ljudje, ki zanje skrbijo, lahko tudi osebje v domovih starejših ali oskrbovalke/ci v domačem okolju. Nasilje izvajajo iz različnih razlogov, kar je žalostno, a v družinah so življenjske razmere zelo različne. Kdo ve, kaj vse se je dogajalo za domačimi stenami (malih) stanovanj med epidemijo, ko so naenkrat 24 ur na dan morale skupaj živeti različne generacije, ki se prej morda, četudi pod isto streho, niso pogosto srečevale. Teh zgodb je kar nekaj.
Vzroki, da povzročitelji, zlasti družinski člani, izvajajo nasilje, so lahko še revščina, če gre na primer za tri generacijsko družino, ki živi od babičine pokojnine), težave v duševnem zdravju, ko gre za zlorabo ali pretirano uživanje različnih substanc, kot so alkohol, droge ... Otroci, vnuki in drugi bližnji lahko izvajajo nasilje zaradi težnje prilastitve denarja, vrednih predmetov, nepremičnine, potencialne zapuščine. Velikokrat gre tudi za pretiran paternalizem/pokroviteljstvo mlajših nad starejšimi, ko so ti še povsem opravilno sposobni.
Kakšne oblike nasilja nad starejšimi so najpogostejše?
Oblike nasilja nad starejšimi, tako v družini kot v institucionalnem varstvu, so enake kot pri drugih ljudeh, z dodatnim poudarkom na njihovi ranljivosti: psihofizični, socialni, ekonomski, duhovni. Dogaja se telesno nasilje, kot so udarci, klofute, ščipanje, porivanje, grobi prijemi, davljenje, poškodbe s predmeti in drugo. Med čustveno oziroma psihološko nasilje sodi poniževanje, podcenjevanje, sovražno vedenje, zavračanje komunikacije, molk, jemanje ugleda, ogovarjanje itd. Besedno nasilje so vzdevki, grobe besede, vpitje, žaljenje itd.
Tu so še izsiljevanje in grožnje z odtegnitvijo skrbi, z osamitvijo, žuganje, grozeče kretnje, pogojevanje skrbi in ljubezni z materialnimi dobrinami idr. Med spolno nasilje spadajo namigovanje na spolnost ali spolno nemoč, opolzko govorjenje in gestikuliranje, otipavanje, zahteve po spolnem odnosu, izsiljen spolni odnos, posilstvo idr. Materialno ekonomsko ali finančno ogrožanje so odvzem denarja, pokojnine ali imetja, izsiljeni prepisi premoženja na svojca ali drugo osebo, prekomerno zaračunavanje uslug idr.
Tu je še socialna osamitev, kot so odtegnitev komunikacije in stikov v družini, preprečevanje socialnih stikov izven družine, zaklepanje v stanovanje, onemogočanje socialne mreže itd. Dogaja se tudi zanemarjanje, kot so neustrezna obleka, hrana, pijača, pomanjkljiva higiena, preprečevanje zdravstvene in socialne oskrbe itd.
Povsod gre za različne oblike neprimernega in škodljivega ravnanja in odnosa, ki ogrožajo zdravje, dostojanstvo, varnost, telesno in spolno nedotakljivost, socialno vključenost ter zadovoljevanje duševnih in duhovnih potreb starejših. V domovih za starejše in med starejšimi obiskovalci ambulant ter urgentnih oddelkov je visoka pojavnost psihičnega nasilja, zanemarjanja in fizičnega nasilja, medtem ko v domačem okolju prevladuje samo-zanemarjanje, zanemarjanje, ekonomsko in psihično nasilje.
Kako bi bilo mogoče zmanjševati tovrstno nasilje v naši družbi?
V Srebrni niti, združenju za dostojno starost, smo v letošnji izjavi ob mednarodnih dnevih boja proti nasilju nad ženskami, ki potekajo od 25. novembra do 10. decembra, zapisali: »Opozarjamo, da je nasilju nad starejšimi, še posebej ženskami, treba reči še bolj odločen NE na vsakem koraku, da ga je treba bolj sistematično odkrivati, prijavljati, strokovno obravnavati in sankcionirati. Bodimo nanj pozorni vsi, ne le zdravstvene in socialne službe ali policija. Ostro je treba obsojati pojave starizma kot enega ključnih dejavnikov, ki pripomorejo k povečevanju nasilja nad starejšimi ženskami. Smiselno je opominjati na temeljne vrednote v družbi, kot je tudi medgeneracijsko sožitje – od vrtca in osnovne šole naprej. Apeliramo na vse, ki jim je mar, da družba ohrani spoštovanje in občutljivost še posebej do ranljivih skupin – tokrat do starejših žensk –, da po svojih zmožnostih pomagajo izboljševati kakovost življenja starejših in soustvarjati njihovo dostojanstvo. Tudi v vseh oblikah preprečevanja, ozaveščanja, zaznavanja in ukrepanja v primerih kakršnega koli nasilja nad starejšimi ženskami.«
Upajmo, da se odločevalci in politiki zavedajo svojih nalog, kar zapišejo v precej političnem jeziku, na primer ob mednarodnem dnevu nasilja nad starejšimi, ki je 15. junija, s čimer se sicer povsem strinjam. »Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se zavedamo, da je nasilje nad starejšimi kompleksno in sega na različna področja, ključno pa je, da ga rešujemo skupaj in celovito. Potrebno je sistematično, kontinuirano ter ciljno usmerjeno ozaveščanje javnosti o problematiki nasilja nad starejšimi, hkrati pa izpostavljamo, da je opozarjanje na nasilje in preprečevanje nasilja nad starejšimi skupna odgovornost celotne družbe, tako države, institucij, strokovnjakov in strokovnjakinj ter nevladnih organizacij kot tudi vsake posameznice in posameznika. Le s sodelovanjem lahko ustrezno preprečujemo nasilje nad starejšimi in zaščitimo žrtve«.
K ozaveščanju družbe o tem pojavu veliko pripomorete tudi mediji. Več ko se bo o tem govorilo, več bo poguma za reševanje, bolj kakovostno in bolj varno bo naše življenje, tudi starejših. O tem sem prepričana. Hvala vam.
