Vse skupine prebivalcev, mlajši, starejši, tisti, ki živijo sami, v paru ali v družinah, bi morale imeti pravico do varnega, za svoj način življenja primernega in cenovno dostopnega doma, ki pa ne pomeni samo opek in cementa, pomembni sta tudi kakovost in opremljenost soseske. Prebivalci bi morali imeti mož­nost odločanja, kako si želijo živeti. V trenutnih razmerah pa nedostopnost stanovanj vse bolj poglablja družbeno neenakost. Za rešitve ne bo poskrbel trg sam, vstopiti bo morala država z ustreznimi regulativami in subvencijami.

Tako so ugotavljali udeleženci okrogle mize z naslovom Stanovanjska neenakost: od privilegija izbranih do univerzalne temeljne storitve, ki jo je organiziral zavod Opro. Med drugim so menili, da se država na stanovanjsko problematiko ne odziva ustrez­no. Zagotavljanje ustreznih stanovanj pa je pogoj za zdravo družbo. Gradnja mora biti do okolja prijazna, to pa se najbolje doseže z boljšo uporabo že obstoječih hiš.

Naložba v kvadratne metre

Dogaja se, da tisti, ki si lahko privoščijo nakup stanovanja, ne rešujejo svojega stanovanjskega problema, temveč vidijo v tem dobro naložbo. Vse preveč je nalaganja denarja v kvadratne metre, veliko družin si poskuša z nakupom dodatnega stanovanja zagotoviti finančno varnost. V tujini se čedalje več ljudi odloči za tak nakup pred upokojitvijo in ta trend se že pojavlja tudi pri nas. Kar 70.000 stanovanj v Sloveniji je praznih, tisti, ki jih potrebujejo, pa do njih ne pridejo.

Moderator Otto Gerdina iz zavoda Opro je spomnil na idejo o univerzalnih temeljnih storitvah (UTS), med katere njena avtorja Anna Coote in Andrew Percy poleg zdravstva in izobraževanja ter drugih nujnih in pomembnih storitev v vsakdanjem življenju, vključno s skrbstvom, transportom, dostopom do digitalnih informacij, uvrščata tudi dostop­nost do stanovanja.

Ideja temelji na predpostavki, da je uspešna, mirna in delujoča demokracija odvisna od univerzalnega dostopa do varnosti in priložnosti participacije. Sedanje države blaginje pa se demografskim, tehnološkim in ekološkim spremembam ne prilagajajo dovolj hitro, da bi nam ta univerzalni dostop zagotovile.

Neustrezno razporejanje dohodkov ter ponudba slabih in neustreznih stanovanj lahko ljudi obsodita na revščino, nepremičninski trg pa s hudimi posledicami za nacionalno ekonomijo vse bolj nadzoruje finančna industrija. »Ideja o stanovanjih kot UTS ne pomeni, da ga lahko prebivalci dobijo zastonj, ampak da je vsakomur treba zagotoviti varno, primerno in cenovno dostopno stanovanje. Običajno stroške gradnje pokrijejo z najemninami in poplačajo s hipotekami. Najemnine največkrat pobere zasebnik, včasih tudi socialni lastniki stanovanj, ki so del oblasti, ali neprofitne družbe, ki delujejo v javnem interesu. Stanovanja gradijo k dobičku usmerjene korporacije, finančne ustanove, neprofitne človekoljubne ustanove in različne kombinacije naštetih, ki lahko ali pa tudi ne delujejo v javnem interesu,« je dogajanje povzel Gerdina.

Zlata jama

V Veliki Britaniji so predlagali, da bi gradnjo dostopnih stanovanj gradili z izdajo državnih obveznic, s tem reševali socialne težave. Dunaj ima v lasti večino zemljišč, skrbijo za skupno gradnjo s subvencijami in da so cene najemodajalcev pod nadzorom. V Sloveniji pa se zdi, da se stanovanjska problematika zaostruje. V Ljubljani, na Obali in še v nekaterih lokacijah so najemnine in cene nepremičnin poletele v nebo.

Država ne bi smela stanovanjske problematike obravnavati samo kot socialno, ampak se je mora lotiti širše in vanjo poseči z ustreznimi ukrepi, so ugotavljali razpravljavci na okrogli mizi, ki jo je organiziral zavod Opro. FOTO: arhiv Opro

»Za lastnike, stanodajalce, investitorje in banke so stanovanja postala finančna pridobitev, zlata jama, ki nekaterim pomeni varnost, drugim bogatenje in dobiček. O skrbi za skupne potrebe pa ni sledi. Trg sam očitno ni sposoben ponuditi dovolj stanovanj, ki bi bila cenovno dostop­na, če nad njim ne bedi lokalna ali državna oblast, ga regulira in se povezuje z njim in drugimi neprofitnimi organizacijami,« ugotavlja Gerdina.

»Pogrešam politično zavest, da je stanovanjska politika predpogoj za zdravo družbo. Varna in trajna streha nad glavo pripomore h kolektivnemu zdravju družbe. V tem trenutku je jasno, da se na to ne odzivamo uspešno oziroma da so na ravni države potrebne spremembe na področjih davčne ureditve in zakonodaje ter zagotavljanja primernih zemljišč,« je dejal Sašo Rink, direktor Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana.

Da se javni akterji ne odzivajo ustrezno na stanovanjsko problematiko, kažejo tudi razmere v realnosti. Na razpisih JSS MOL kandidira desetkrat več prosilcev, kot je razpoložljivih enot. JSS trenutno razpolaga s 4500 stanovanjskimi enotami in če bi jih lahko zagotovili še enkrat toliko, bi jih lahko oddali v enem dnevu. Vsako leto ponudijo 150 dodatnih stanovanj, kar pa je bistveno premalo. Na trenutni razpis se je za 450 stanovanj prijavilo 4000 prosilcev. »Neuspešno spopadanje z izzivi je posledica zapostavljanja tega področja od osamosvojitve naprej. Politika se ne odziva naklonjeno na predlog, da bi začeli razvijati pravno regulativo za cenovno dostopnost stanovanj,« je še povedal Rink.

Za vsako ceno

»Zaradi nujne potrebe po stanovanju so ljudje postavljeni v razmere, ko si morajo poiskati stanovanje na vsak način. Če ni ustreznega mehanizma, ki bi zagotavljal to nujno življenjsko potrebo, so se prisiljeni zatekati k nemogočim situacijam, ko najemajo ali kupujejo neprimerna stanovanja. Dogaja se, da kupujejo stanovanja na lokacijah, ki niso primerne za njihovo bivanje, je njihovo delovno mesto oddaljeno ali v bližini ni javne infrastrukture in podobno,« ugotavlja sociolog Klemen Ploštajner.

Na drugi strani so akterji, ki to nujno potrebo lahko izrabljajo in izkoriščajo za svoj dobiček. Če ni regulatornega mehanizma, ki bi usklajeval izjemno neenake položaje, pridemo do izredno slabih razmer za ljudi. Država bi morala stanovanjsko problematiko obravnavati ne samo kot socialno, ampak se je lotiti širše in vanjo poseči z ukrepi.

»Urgentni ukrepi bi morali posegati v neenaka razmerja moči. Za najemnike bi to pomenilo regulacijo najemnega trga za varnejši najem, regulacijo najemnin, preverjanje kakovosti stanovanj, uravnotežiti bi bilo treba razmerje moči med lastniki oziroma najemodajalci in najemniki. Na nepremičninskem trgu bi bilo treba uvesti davčne ukrepe. Še bolj pomembni pa so dolgoročni ukrepi, ob katerih bi strateško razmišljali, kako bomo razvijali stanovanjski trg,« pravi Ploštajner. Dodaja, da strateškega razmisleka, da bi razvijali tudi neprofitni, skupnostni sektor na tem področju, politične elite v Sloveniji niso sposobne.

Trojna kriza in stresni test

Arhitekt dr. Miloš Kosec ugotav­lja, da smo v današnjem času soočeni s trojno krizo oziroma stresnim testom kakovosti naših stanovanj: »Prva je pandemija, ki je jasno pokazala, kako v resnici uporabljamo svoje stanovanje in kako je od njega odvisna kakovost življenja posameznikov in družin. Stanovanja so pomembno vplivala na to, kako je kdo preživel epidemijo. Drugi stresni test je poblagovljenje stanovanj, ko ljudje na ta nakup gledajo kot na investicijo, četudi je to stanovanje, v katerem sami živijo. Pri nakupu ne gledajo več na to, katero stanovanje najbolj ustreza njihovim potrebam, ampak katero bo zadržalo ali pridobilo največjo vrednost v prihodnosti. Stanovanje čedalje bolj postaja naložba ali celo špekulativna shema. Tretji stresni test pa je dogajanje v Ukrajini, ko se zavemo, kaj pomeni, ko naenkrat izgubiš zatočišče.«

Pandemija je jasno pokazala, kako uporabljamo svoje stanovanje in kako to vpliva na kakovost življenja posameznikov in družin. FOTO: Blaž Samec/Delo

Ugotavlja, da so bile gradnje sosesk od konca 40. let prejšnjega stoletja po ideji arhitekta Edvarda Ravnikarja projekti kontinuitete, saj je bila soseska nekaj več kot samo zbir različnih stanovanj. Poskrbela je za osnovno infrastrukturo, trgovine, izobraževalne in zdravstvene ustanove, rekreacijo, in s tem se je gradilo tudi mesto. Strukturne stiske in neskladja se nalagajo že od leta 1991, ko so se stanovanjske razmere popolnoma spremenile.

Zadruge kot svetel zgled

Meni, da se je treba lotiti ne samo gradnje novih, ampak tudi sanacije in resocializacije obstoječih sosesk. Spomnil je na obdobje tranzicije, ko so ljudje odkupovali stanovanja, nihče pa ni reguliral skupnih funkcionalnih zemljišč; nekatera so postala špekulativno orodje zasebnikov, na primer za Bežigradom in v Šiški v Ljubljani, ki zdaj izsiljujejo dodatno pozidavo teh zem­ljišč, privatizacijo parkirišč in podobno. Poskrbeti bi bilo treba za celostno upravljanje obstoječih kakovostnih sosesk, kar bo mestom spet pomagalo zadihati in uporabiti vso infrastrukturo, ki je bila v preteklosti že nastav­ljena.

Razpravljavci so spregovorili tudi o prednosti zadružne gradnje stanovanj, ki omogoča, da pridejo ljudje do stanovanj po nižjih cenah, pri čemer so bodoči stanovalci udeleženi pri načrtovanju in gradnji. Najem­niki dobijo tudi več nadzora nad upravljanjem stanovanj. Zadruga naredi skupnost veliko bolj transparentno, demokratično, uvedejo se jasna pravila glede deljenja, sobivanja, solidarnosti, mehanizmi dogovarjanja so veliko bolj pregledni in omogočajo bolj enakovredna razmerja. V več državah in mestih so zelo uspešne, pri nas pa je glavna ovira nezmožnost dostopa do primernih zemljišč.