Starejše spodbujajmo, da živijo čim bolj polno življenje

Pri starejših se depresija kaže drugače kot v drugih obdobjih življenja.
Fotografija: »Morali bi preprečevati starizem in zagotoviti, da bi bili starejši ljudje veliko bolj sprejeti v družbi,« pravi dr. Lea Žmuc Veranič. Foto: Aleš Černivec/Delo
Odpri galerijo
»Morali bi preprečevati starizem in zagotoviti, da bi bili starejši ljudje veliko bolj sprejeti v družbi,« pravi dr. Lea Žmuc Veranič. Foto: Aleš Černivec/Delo

Na vprašanja o tem, kako ukrepati, če sumimo, da ima starejši depresijo, in kakšna je preventiva – tako doma kot v družbi –, odgovarja dr. Lea Žmuc Veranič, specialistka psihiatrije iz Psihiatrične bolnišnice Begunje, ki se ukvarja s starejšimi in depresijo. To najpogostejšo duševno bolezen v starosti ima kar devetdeset odstotkov starejših, ki naredijo samomor.

V številnih primerih se v samomor zatečejo tisti starejši, ki imajo depresijo. Kako jo lahko svojci ali zaposleni v DSO lahko prepoznajo?

Depresija je najpogostejša duševna bolezen v starosti. V splošni populaciji ima depresijo 15 odstotkov starejših in približno četrtina vseh, ki živijo v domovih za starejše. Problem depresije pri starejših je, da sta klinični potek in s tem tudi prepoznavanje drugačna kot v drugih življenjskih obdobjih. Pri starejših je žalost, ki je eno od osnovnih čustev pri depresiji, manj globoka in pogosto pravijo, da niso žalostni. Žalost zanikajo. Prav tako je pokazatelj depresije tudi to, da starejši izgubi zadovoljstvo ob aktivnostih ali dogodkih, ki se jih je včasih veselil. To sta dve stvari, ki sta pri starejših izrazitejši kot pri mlajših.

Psihiatrinja opozarja, da večina starejših nima depresije in da depresija ni sestavni del starosti. Foto: Črt Piksi/Delo
Psihiatrinja opozarja, da večina starejših nima depresije in da depresija ni sestavni del starosti. Foto: Črt Piksi/Delo

So pa starejši pogosto tesnobni in imajo občutke krivde, so osamljeni – imajo tak občutek – ali pa so dejansko osamljeni. Umaknejo se iz socialnih interakcij. Večkrat imajo tudi poslabšan spomin in koncentracijo, kar opazimo v pogovoru z njimi in kar je eden od pogostih simptomov, ki jih srečamo pri depresiji.

Lahko tudi opazimo, da so jokali, a se takrat skrijejo in jokanja ne priznajo. Ali pa zaznamo nepojasnjene vedenjske spremembe, ki jih ne bi mogli pripisati kakšnemu drugemu stanju. Dobro je, da smo pozorni in spremembe spremljamo.

Je depresijo mogoče opaziti tudi na fizični ravni?

Na telesnem področju je tako, da so starejši slabše kondicijsko opremljeni, bolj utrujeni in imajo več kroničnih bolezni. Utrujenost in različni telesni simptomi niso nujno le znak kroničnih bolezni, ampak del depresije. Ni tako redko, da vzroke utrujenosti oziroma telesnih težav ni mogoče najti, a kljub temu pravijo, da jih boli. Prav tako ni redko, da si težave lajšajo z zlorabo alkohola, česar prej nikoli niso počeli.

Kako ukrepati, če ugotovimo, da je starejši postal črnogled in ima morda depresijo?

Pomembno je, da se s človekom pogovorimo in mu svetujemo, da obišče izbranega osebnega zdravnika, ki lahko sam začne zdravljnje, če prepozna depresijo, če pa je potek depresije kompleksnejši, ga pošlje k psihiatru. V domovih za starejše stanovalce obravnava konziliarni psihiater. Večji problem dostopnosti do zdravnika je pri starejših, ki so doma in pogosto nimajo družine. Ne glede na obisk pri zdravniku pa starejši lahko pokličejo različne telefonske linije, kjer lahko dobijo pomoč strokovnjakov, ki jim ponudijo razbremenitev, pogovor in jih usmerijo, kam in kako naprej.

Verjetno je pomembno, da svojci starejšega spodbujajo?

Ja, pomembno je, da jih svojci poslušajo in spodbujajo k zdravemu načinu življenja: da se gibajo, da gredo med ljudi, na sprehode in drugo. Svojci pa jim moramo tudi verjeti, ko rečejo, da se slabo počutijo. Velika napaka je, če človeku, ki je depresiven, rečemo, da je len, v resnici pa je depresiven. Svojci velikokrat ne morejo verjeti, da je res nekaj narobe, a depresivni ljudje so bolni in depresija je bolezen. Tega si ne izmišljujejo.

Pomemben ukrep zoper depresijo je druženje. Foto: Uroš Hočevar/Delo
Pomemben ukrep zoper depresijo je druženje. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Poleg tega nas ne sme biti strah človeka – tudi starejšega – vprašati, ali razmišlja o samomoru. Ponavadi se temu vprašanju izogibamo, ker mislimo, da ga bomo spomnili na samomor in ga bo zato naredil. Toda učinek tega vprašanja je pogosto drugačen in ljudje se, ko o tem spregovorijo, razbremenijo.

Kako lahko depresijo pri starejših preprečimo?

Starejše spodbujajmo, da živijo čim bolj polno življenje. A to je v sedanjem tempu življenja težko. Poleg fizične in psihične aktivnosti je nujna skrb za primerno obravnavo kroničnih bolezni, ki jih pogosto spremlja depresija. Starejše, na primer, velikokrat kaj boli – zaradi obrabe sklepov –, bolečina, predvsem kronična, pa je velik dejavnik tveganja za razvoj depresije. Če je bolečina obravnava tako, da jo lahko zmanjšujemo in lajšamo, pa ne samo z zdravili, ampak tudi kako drugače, je mogoče lajšati ali preprečiti tudi depresivno razpoloženje.

Je pomemben del preventive tudi ozaveščanje oziroma zmanjševanje stigme, ki spremlja duševne bolezni in samomorilno vedenje ter odpravljanje starizma? So stigme in starizem pri nas velik problem?

To je velik problem. Smo družba, ki poveličuje mlade, lepe in zdrave ljudi. Premalo pa se zavedamo, da imajo starejši, čeprav so morda počasnejši in vizualno ne ustrezajo mladostnim idealom lepote, za sabo številne izkušnje in so pravzaprav modri. To modrost bi morali ceniti.

Morali bi preprečevati starizem in zagotoviti, da bi bili starejši ljudje veliko bolj sprejeti v družbi. Z destigmatizacijo bi lahko preprečili marsikateri razvoj depresije in tudi samomorilno vedenje. Po različnih študijah je bilo od 71 do 97 odstotkov starejših, ki so naredili samomor, depresivnih. Če bi zmanjšali stigmo duševnih bolezni in bi starejši odhajali k zdravniku, da bi povedali, kaj doživljajo – zdaj je večino sram o tem govoriti –, bi depresijo prej prepoznavali in zdravili ter tako preprečili marsikateri samomor.

Preberite še:

Komentarji: