Po novem zakonu o dolgotrajni oskrbi naj bi brezplačno dolgotrajno oskrbo na domu začeli izvajati šele 1. julija 2024. Do takrat bo, tako kot zdaj, potekala samo plačljiva pomoč družini na domu, katere dostopnost je po Sloveniji zelo različna, tako kot cene, ki jih plačuje uporabnik, saj občine sofinancirajo različen delež. Po ocenah ministrstva za delo bo leta 2024 približno 60 odstotkov uporabnikov sedanje pomoči družini na domu prešlo na dolgotrajno oskrbo. Pomoč družini na domu pa bo treba reorganizirati.

»Po 1. juliju 2024 bosta morali obe storitvi – pomoč družini na domu (PND) in dolgotrajna oskrba na domu (DOD) – delovati vzporedno in zadovoljevati potrebe uporabnikov, sočasno pa bo moral sistem izvajalcem omogočati pogoje, v katerih bodo lahko uspešno delovali. Prilagoditve sistema so tako naloga ministrstva za delo kot ministrstva za zdravje, možnost sodelovanja pa bodo imeli tudi izvajalci,« so povedali na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ).

Zdajšnja pomoč na domu kot preventiva in podpora

Pravijo, da bo v sistem dolgotrajne oskrbe prešlo najprej institucionalno varstvo, zato se zdaj ukvarjajo predvsem s pripravo pravilnikov v institucionalnih oblikah, v prihodnjih mesecih pa se bodo usmerili v pripravo podlag za prehod socialnovarstvene storitve pomoč družini na domu v sistem dolgotrajne oskrbe na domu.

Na ministrstvu za zdravje (MZ) so povedali, da pri pripravi zakona o dolgotrajni oskrbi v ureditev pomoči družini na domu niso posegali, ker jo prepoznavajo kot pomembno preventivo in podporo ljudem pred vstopom v sistem dolgotrajne oskrbe. V času trajanja pilotnih projektov je bilo 78,2 odstotka od vseh vključenih, ki so živeli na domu, ocenjenih kot upravičenih do dolgotrajne oskrbe, kar pa ni mogoče enačiti z deležem, koliko jih bo s PND prešlo na DOD.

»Do 1. julija 2024 bo pomoč družini na domu doživela nadgrad­njo standardov ter metodologije za oblikovanje cene, kar bo tudi temelj za izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu. Po 1. juliju 2024 bosta vzporedno delovali obe storitvi. PND bo namenjena pretežno tistim, ki potrebujejo pomoč pri gospodinjskih opravilih, DOD pa uporabnikom, ki potrebujejo več pomoči, posebno pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih,« pravijo na MDDSZ.

Modernizacija je potrebna v vsakem primeru

Mateja Nagode, razvojna sodelavka Inštituta RS za socialno varstvo, je povedala, da bi bilo treba socialnovarstveno storitev pomoč družini na domu razvijati, reorganizirati in modernizirati v vsakem primeru, četudi ne bi bil sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi, na kar stroka opozarja že več let. Reorganizacijo bi bilo najprej treba vpeljati do 1. julija 2024, nato pa jo uskladiti z dolgotrajno oskrbo na domu. Pri tem ostaja kar nekaj neznank, ki se bodo razjasnile šele, ko bo zakon zaživel v praksi, predvsem pa, ko bodo sprejeti vsi podzakonski akti.

»Predstavljam si, da bo socialnovarstvena storitev pomoč na domu bolj v funkciji preventivne in podporne oskrbe na domu, saj pričakujemo, da bodo na primer tisti trenutni uporabniki, ki imajo večji in kompleksnejši obseg potreb, prešli v dolgotrajno oskrbo na domu pod okriljem zakona o dolgotrajni oskrbi.« Dodaja še, da sprejem zakona tako predstavlja priložnost za okrepljeno oskrbo na domu, kar pa je cilj, ki si ga v Sloveniji zastavljamo že več let.

Pomoč družini na domu zdaj izvajajo domovi za starejše in posebni socialnovarstveni zavodi, centri za socialno delo, zasebniki s koncesijo občine ter specializirani zavodi za pomoč na domu. Po sprejetju zakona o dolgotrajni oskrbi ni znano, kdo bodo izvajalci, ki bodo prevzeli DOD, in ali bodo že obstoječi izvajalci PND izpolnjevali zahtevane pogoje za izvajanje te storitve.

Na MDDSZ pravijo, da se bodo zavzemali, da bo lahko čim več sedanjih izvajalcev PND izvajalo tudi DOD, predvsem pa, da bo čim več zaposlenih na PND vključenih v različne naloge dolgotrajne oskrbe, na primer koordinator. Na MZ dodajajo, da bodo izvajalci dolgotrajne oskrbe lahko postali javni zavodi, druge pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki in fizične osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost na podlagi koncesije, in nosilci dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, ki bodo izpolnjevali pogoje za delo ter pridobili dovoljenje za opravljanje dolgotrajne oskrbe.

Izvajalci pogrešajo več predstavitev in razlag

Kakor pojasni Mateja Nagode, bo obe storitvi lahko izvajal isti izvajalec, če bo izpolnjeval predpisana merila za to, vendar bo financiranje za uporabnika pomoči na domu, torej tistega, ki ne bo dosegel praga upravičenosti do dolgotrajne oskrbe, šlo iz drugega finančnega vira, občinskega, kot za tiste, ki bodo storitev prejemali po zakonu o dolgotrajni oskrbi. Že obstoječi izvajalec pomoči na domu, ki se bo registriral tudi za izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu, bo moral okrepiti kadrovsko zasedbo, poleg socialnih oskrbovalk bo moral zaposliti še diplomiranega fizioterapevta oziroma diplomiranega delovnega terapevta, socialnega delavca oziroma socialnega gerontologa in kader s področja zdravstvene nege za opravljanje zdravstvene nege.

Dodaja, da je pri implementaciji novega zakona še precej nejasnosti, tudi pravilniki so še v sprejemanju: »Težko si je ustvariti celot­no sliko, na tej točki pogrešam tudi več predstavitev, tolmačenj in razprav o sprejetem zakonu in njegovi viziji.«

Pred precejšnjimi izzivi s pre­obrazbo in širitvijo na dolgotrajno oskrbo na domu bodo predvsem centri za socialno delo, kjer se sprašujejo, ali jo bodo sploh lahko izvajali. Na MDDSZ odgovarjajo, da se bodo zavzemali za sprejetje takšne zakonodaje oziroma podzakonskih aktov, da bodo omogočili izvajanje dolgotrajne oskrbe obstoječim izvajalcem. Na MZ pa dodajajo, da bo center za socialno delo ob izpolnjevanju zakonskih pogojev lahko opravljal tudi dolgotrajno oskrbo na domu.

Velik izziv, še posebno za centre za socialno delo

Carmen Rajer, vodja pomoči na domu v krški enoti posavskega centra za social­no delo, je prepričana, da bo reorganizacija glede na to, da izvajajo pomoč na domu različni izvajalci, velik izziv, še toliko večji za tiste, ki zdaj sodijo pod centre za socialno delo in se za storitev dolgotrajne oskrbe ne bodo mogli registrirati, saj v storitve dolgotrajne oskrbe sodijo tudi zdravstvene storitve, na primer zdravstvena nega, fizioterapija, delovna terapija in kineziologija. To pomeni, da bodo občine ustanovile javne zavode za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe ali pa te priključile že obstoječim izvajalcem v skupnosti, v skladu z zakonom.

»Del storitev pomoči na domu bo vsekakor ostala pod okriljem obstoječe zakonodaje, vendar ne v tolikšni meri, da bi bila lahko samostojno obstala na centrih za socialno delo. To pomeni, da se bo verjetno priključila izvajalcu dolgotrajne oskrbe v skupnosti, vendar z ločenim financiranjem. Navedeno se mi zdi v redu, ker se bosta ti dve storitvi še naprej prepletali in dopolnjevali, kar je tudi namen dolgotrajne oskrbe – integracija različnih storitev,« pravi Carmen Rajer.

»Glede na to, da bo storitev PND še vedno aktualna tudi po 1. juliju 2024, je nujno treba prilagoditi pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, saj normativi ne sledijo posebnostim izvajanja storitve. Nujno je tudi poenotenje storitve na državni ravni, kar pomeni enotno dokumentacijo, enoten način tolmačenja zakonodaje ter enoten način izvajanja storitve, če želimo imeti primerljivo in kakovostno izvajanje storitev ob podpori občin,« pravi Rajerjeva.

Je tudi predsednica Sekcije za socialno oskrbo na domu pod okril­jem Socialne zbornice Slovenije, ki je na obe ministrstvi podala pobudo za posvet o umestitvi pomoči na domu v okviru novega zakona o dolgotrajni oskrbi; dobili so namreč veliko vprašanj izvajalcev. »Izvajalci s tega področja imamo vsekakor veliko dilem in vprašanj o umestitvi pomoči na domu v dolgotrajno oskrbo, na katera tudi sama nimam odgovorov in za katera upam, da nam jih bo pristojno ministrstvo kmalu podalo, da se bomo izvajalci pomoči na domu in občine lahko pravočasno pripravili na spremembe, ki so pred nami. Čeprav se 1. julij 2024 zdi daleč, ni tako, saj se reorganizira celoten sistem oskrbe na domu, kar zahteva načrtovanje, reorganizacijo, dogovore z občinami in preostalo lokalno skupnostjo.«

Skrbijo jih administrativne ovire in dovolj hiter odziv

Izvajalce zdajšnje PND skrbi, da bodo postopki za uveljavljanje pravic dolgotrajni in preveč obremen­jeni z administrativnimi ovirami in bo zato onemogočen hiter odziv na potrebe upravičencev. Na MDDSZ menijo, da se postopek uveljavljanja pravice do DOD bist­veno ne razlikuje od obstoječega postopka uveljavljanja pravice do PND, zato ne predvidevajo dolgotrajnejšega postopka in večjih administrativnih ovir.

Na MZ pravijo, da so postopki ugotavljanja upravičenosti do dolgotrajne oskrbe načrtovani racionalno, ocena upravičenosti pa poteka na domu zavarovane osebe; tako jih želijo čim bolj približati ljudem, ki zaradi različnih razlogov pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil potrebujejo pomoč.

Sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS) Denis Sahernik pa je dejal, da so pristojne opozorili, da po njihovem razumevanju Pravilnika o oceni upravičenosti do dolgotrajne oskrbe, predlagane ocenjevalne lestvice in rezultatov pilotnih projektov kar polovica trenutnih uporabnikov pomoči na domu, ki so do te upravičeni na podlagi zakona o socialnem varstvu, ne bo upravičenih do storitev dolgotrajne oskrbe.

Od MZ do danes še niso prejeli odgovora na njihov poziv, ki so ga pripravili skupaj s še 11 nevladnimi organizacijami, da predstavi pripombe in dopolnitve devetih pravilnikov, prejete v javni razpravi, ter strokovne argumente za njihovo (ne)upoštevanje; zato tudi ne morejo komentirati, kako naj bi bilo po novem urejeno področje pomoči na domu. 

Pomen pomoči na domu je pogosto preveč prezrt

Direktorica Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana Lil­jana Batič Dernovšek meni, da je storitev pomoči na domu v Sloveniji dobro uveljav­ljena in razmeroma dobro razvita, kljub temu pa je pogosto prezrt njen pomen za uporabnike. Opozarja, da je že več let neusklajena regulativna ureditev, ki opredeljuje določitev cene oziroma izračun stroškov storitve, kar izvajalci in občine rešujejo vsak po svoje. Odgovorov in rešitev  kljub desetletnim organiziranim pozivom še vedno nimajo. Potrebno je spremeniti tudi normative storitve za izvajalce, ki že leta ne odražajo realnega stanja in potreb v praksi.

V tem trenutku še nimajo odgovora, kolikšna reorganizacija PND bo potrebna. Vsekakor se ji zdi smiselno, da bi dosedanji izvajalci PND po uveljavitvi zakona izvajali tudi storitve DOD, saj imajo dober pregled nad potrebami uporabnikov, so dobro organizirani in umeščeni v lokalnem okolju.

Meni, da je PND nujno razvijati in širiti, saj bo uporabnikov z leti še več. Četudi ne bodo prestopili praga upravičenosti do dolgotrajne oskrbe, jim bo treba nuditi dodatne storitve, ki jih potrebujejo za življenje na domu. Pravi, da bi bilo na ureditev te problematike gledati mnogo širše.

V storitve dolgotrajne oskrbe bi morali biti vključeni vsi, ki potrebujejo pomoč, strokovnjaki pri izvajalcih pa bi ugotavljali, kakšne vrste pomoči potrebujejo in v kakš­nem obsegu. Po njenem delitev pomoči na domu na dosedanjo obliko PND in DOD ni smiselna in ne bo dovolj učinkovita. Dosedanji izvajalci PND pa bi morali izvajati tudi storitve dolgotrajne oskrbe, delitev izvajalcev se ji ne zdi smiselna. Ob odprtih vprašanjih, ki se nanašajo na izvedbo v praksi, pa bo še večji izziv, kako zagotoviti kadre, ki jih v socialnem varstvu in zdravstvu kronično primanjkuje.