Bela golobica in druge Plečnikove sledi v Prekmurju
Januarja je minilo sto petdeset let od rojstva našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika, hkrati pa je 98 let, odkar se je, takrat že živa legenda arhitekture, seznanil s Prekmurjem in začel snovati cerkev Gospodovega vnebovhoda v Bogojini. Vendar če ne bi bilo nekaterih naključij, mojster morda nikoli ne bi stopil na prekmurska tla. Tako pa je s svojo mojstrovino spravil Bogojino na arhitekturni zemljevid Evrope in v Prekmurju pustil še nekaj čudovitih sledov, vrednih ogleda.
Prvo takšno naključje je bilo, da se je na študij arhitekture pri Jožetu Plečniku leta 1923 vpisal nadarjeni mladenič iz Bogojine Jožef (Ferko) Bajlec. Zasluga, da je Bajlec postal študent slovitega slovenskega arhitekta, gre tudi takratnemu bogojinskemu župniku Ivanu Baši, kar je drugo srečno naključje. Baša je namreč že od svojega prihoda v to župnijo, od leta 1914, zbiral denar za prepotrebno gradnjo nove cerkve namesto veliko premajhne dotedanje gotske cerkvice iz štirinajstega stoletja, in ker je bilo denarja za začetek gradnje dovolj, so iskali arhitekta. Plečnik je imel za sabo že veliko pomembnih stvaritev v Pragi in na Dunaju, v Sloveniji pa še ni uresničil kakšnega večjega projekta, saj se je šele postopoma vračal v Ljubljano.
Župnik Baša je izkoristil priložnost in študenta Bajleca pooblastil, da Plečnika zaprosi za projektiranje nove cerkve v Bogojini, kar je Bajlec jeseni leta 1923, ob prvi uri pri profesorju, tudi storil. »Mladi gospod, od srca rad! Samo čas, čas! Ampak za Prekmurje ga bomo že našli,« mu je odgovoril in res kmalu začel snovati prve načrte, je v svojih spominih zapisal Bajlec. Do jeseni leta 1924 je zrisal dva različna osnutka, ne da bi sploh bil v Bogojini. A ko je tisto jesen Prekmurje prvič obiskal in si ogledal staro bogojinsko cerkvico, je vendarle upošteval priporočilo svojega brata Andreja in se odločil, da pripravi tretji, povsem nov načrt, pri katerem je skoraj v celoti ohranil staro cerkvico kot atrij nove.
Srednjeevropska kultura in panonska dediščina
Narisal je stavbo, s katero mu je po besedah umetnostnega zgodovinarja Janeza Balažica »v Prekmurju na globlji pomenski ravni uspelo združiti poteze srednjeevropske kulturne identitete s prvinami davne avtohtone dediščine na obrobju Panonske nižine. Tako njegovo delo stoji na začetku modernističnih tokov v Prekmurju ... S svojim delom je Plečnik v tistem času, nekaj let po priključitvi, Prekmurje simbolično poslovenil.« Žal pa po Plečniku in domačem Feriju Novaku v tem delu Slovenije vse do zdaj ni bilo več nobenega velikega, izstopajočega duha arhitekture, še pravi Balažic.
Cerkev so zgradili med letoma 1925 in 1927, lesen strop z okrasnimi lončenimi krožniki domačih lončarjev je dobila leta 1930, do konca pa so njeno notranjost opremili šele po drugi svetovni vojni. Zadnje podrobnosti – prižnico, krstilni kamen in kamnito obhajilno mizo – so po Plečnikovih načrtih izdelali in vgradili že po njegovi smrti, torej po letu 1957.
Bogojinska »bela golobica« velja zdaj za eno najpomembnejših stavb sodobne sakralne arhitekture na Slovenskem in temu primerno je občudovana in obiskana. Zanimanje zanjo je tako veliko – že pred desetletjem so ocenjevali, da si jo ogleda okrog 30.000 obiskovalcev na leto –, da so v Bogojini pred časom hoteli uvesti vstopnino. Takratni predsednik Turističnega društva Bogojina Jože Puhan nam je povedal, da so že pripravili načrt za izdajo zloženk in razglednic, poskrbeli bi za vodenje in za to, da bi bila cerkev vedno dostopna in odprta, šestdeset odstotkov od vstopnine pa bi dobila župnija za njeno vzdrževanje. Toda župnik Stanislav Zver se s takšnim pristopom ni strinjal.
Načrte o odprtju turističnoinformacijske točke pri Plečnikovi cerkvi v Bogojini imajo tudi v Turističnoinformacijskem centru Moravske Toplice, a se še vedno ne morejo dogovoriti z župnikom Zverom, pravi direktorica TIC Sonja Bily. »Zanimanje za oglede je veliko, takšna informacijska točka, strokovno vodenje in uvedba vstopnine bi bili gotovo smiselni, tako kot že počnemo pri rotundi v Selu. Dostop v notranjost bi bil boljši, zdaj se namreč včasih dogaja, da obiskovalci naletijo na zaklenjena vrata, če župnika ni doma. Toda dogovora z župnikom še ni.«
V tem prepričevanju hoče biti umetnostni zgodovinar Balažic nevtralen, a pravi, da »župnik Zver Plečnikovo dediščino čuva več kot zgledno in je njen dober varuh«.
Cerkev je odprta in dostopna vsakomur
Stanislav Zver, ki je v Bogojini župnik od leta 1986, pravi, da je cerkev v glavnem odprta vse od jutranje maše do petih popoldne, če sam kam odide, pa je mogoče ključ dobiti tudi pri bližnjih sosedih. Z dostopnostjo po njegovem prepričanju torej ni težav, velikokrat pa vlogo vodnika in razlagalca prevzame kar sam. Z uvedbo vstopnine se kljub temu, da je vzdrževanje cerkve zelo drago, ne strinja: »Kakšno bi bilo videnje Cerkve na primer pri dijaku, ki ga starši komaj vzdržujejo, pa bi tu moral plačati vstopnino, da bi si lahko ogledal notranjost cerkve? Cerkev je odprta in dostopna vsakomur, če pa kdo želi, lahko svoj prispevek da v škatlico, ki je pripravljena v preddverju. Tako se mi zdi najbolj prav in najbolj krščansko.« Obiskovalcev je res veliko, potrdi. »V času šolskih izletov se tu zvrsti po šest ali sedem avtobusov otrok na teden, prihajajo tudi strokovnjaki in arhitekti pa romarji, naključni obiskovalci, celo japonski veleposlanik si je že ogledal našo cerkev. Neko nedeljo minulo jesen smo našteli okrog tristo obiskovalcev.«
Kdor je ljubitelj arhitekture in posebno Plečnika, z ogledom tega njegovega najpomembnejšega dela v Prekmurju torej ne bo imel niti težav niti dodatnih stroškov. Težav ne bo niti, če si bo hotel ogledati ves njegov prekmurski opus. Plečnik je pred in med gradnjo cerkve v Bogojini namreč spoznal velik del prekmurske duhovščine in zato dobil še nekaj dodatnih naročil.
Plečnikova dela tudi drugod po Prekmurju
Njegovo drugo najpomembnejše delo v Prekmurju je bila predelava in obnova cerkve Marijinega vnebovzetja pri Gradu na Goričkem sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Pri tej cerkvi se je ukvarjal samo z notranjščino; predelal je cerkveno ladjo, v njej je razpel šilaste loke, ki posnemajo obliko gotskega slavoloka, med loke in leseno konstrukcijo pa je postavil keramične plošče in tako na malo drugačen način ponovil temo lesenega stropa z lončenimi okraski iz cerkve v Bogojini.
Še v času gradnje v Bogojini je pripravil tudi idejni načrt za nov glavni oltar v gotskem prezbiteriju cerkve sv. Martina v Martjancih. Na pokopališču v Martjancih pa stoji nagrobni spomenik župniku Jožefu Horvatu, ki so ga po Plečnikovih načrtih tam postavili leta 1932. Istega leta je narisal nagrobni spomenik zbiratelju ljudskega izročila Štefanu Küharju, ki si ga je mogoče ogledati na pokopališču v Bratoncih v bližini Beltincev. Leta 1932 je oblikoval tudi glavo prekmurskega tednika Novine Slovenske krajine, leto pozneje pa še naslovnico Kalendarja Srca Jezušovoga.
Neuresničen je ostal njegov načrt za ureditev okolice cerkve sv. Jakoba v Dobrovniku, smrt pa ga je prehitela pri snovanju grobne kapelice krivca za njegov prihod v Prekmurje, župnika Ivana Baše.
