Minilo je 600 let, odkar je Slovenj Gradec dobil špital. To je bila hiša, v kateri so sprva svoj zadnji dom našli bolni in revni, pozneje pa tudi bogatejši obnemogli meš­čani. Ob obletnici je Koroški pokrajinski muzej pripravil občasno razstavo, ki jo spremlja istoimenski katalog. Na ogled bo do sredine oktobra – ko bo muzej spet odprt, seveda.

Razstava, katere avtorice so Saša Djura Jelenko, Anja Mihelič Pogorelčnik, Aleksandra Ramšak in Aleksandra Čas, je nastala kot rezultat treh ločenih izkopavanj, ki jih je muzej v zadnjih dvajsetih letih izvajal v bližini cerkev sv. Elizabete in sv. Duha. Leta 2000 so arheologi odkrili 67 metrov dolgo srednjeveško obzidje, ki je bilo zgrajeno do sredine 13. stoletja, znotraj obzidja v bližini cerkve sv. Elizabete pa del jugovzhodnega trakta špitala z dvoriščem.



Izkopavanja je vodila arheologinja Saša Djura Jelenko: »V temeljih ohranjen objekt je bil notranje razčlenjen na pet prostorov. Debela plast žganine je nakazovala, da je bilo poslopje močno uničeno v požaru, vendar smo kljub temu lahko določili njegov nekdanji obseg. Po obdelavi najdb in določitvi njihove starosti lahko rečemo, da je v špitalu gorelo pred 300 leti. Konec prve tretjine 18. stoletja so vsaj ta del v manjšem obsegu obnovili. Ugotovili smo sicer več gradbenih prezidav in obnov.« Na podlagi odkritih predmetov domnevajo, da so v špitalu bivali tudi premož­nejši oskrbovanci. Med najdbami je sogovornica omenila odlomke pečnic, ki kažejo, da je bil vsaj kak­šen prostor ogrevan, kalupa za pipe, svetinjice, ki so jih prinesli iz romarskih središč, steklenino, pivske čaše, uvoženo keramiko sgraffito, veliko je tudi lončenega posodja. V neposredni bližini cerkve sv. Duha so odkrili nekaj močno poškodovanih grobnih jam, kar pa ne preseneča, saj je imel špital svoje pokopališče in kostnico.

Mestna občina Slovenj Gradec je obzidje po izkopavanjih rekonstrui­rala v celotni dolžini, s čimer je mesto po njenem pridobilo edinstven arheološki park.
 

Imel je 72 oskrbovancev

Prvotni špital je po navedbah avtoric razstave leta 1419 ustanovil Janez iz Loke. Dobrodelna ustanova je v vsej svoji zgodovini delovala pod okriljem donatorjev, da je delo v njej teklo nemoteno, pa so skrbeli špitalski predstojniki v sodelovanju z mestnim magistratom. »Špitali so bili sprva prenočišča za potujoče romarje. Od 13. stoletja so v posameznih mestih začeli ustanavljati mestne špitale, v katerih so bili deležni nege in oskrbe predvsem obubožani, bolehni meščani, večkrat so se poleg njih znašli tudi tujci in domači reveži. Na našem ozemlju so jih ustanavljali zemljiški gospodje, plemiške družine in bogati meščani,« je povedala zgodovinarka Aleksandra Ramšak.



Oskrbovanci so bili v špitalu deležni nege in hrane, po svojih zmož­nostih pa so pomagali pri vsakodnevnih opravilih. Špital je imel hišni red, natančno so bile določene pravice in dolžnosti ustanovitelja in oskrbovancev. Po popisu prebivalstva, ki so ga po gosposkih in cerkvenih enotah izvedli leta 1754 zaradi davčne in socialne reforme, ki jo je pripravljala Marija Terezija, je takrat v njem bivalo 72 ljudi.

Cerkev sv. Duha je bila kapela mestnega špitala. Aleksandra Čas, umetnostna zgodovinarka: »Cerkev sv. Duha, oziroma kot ji domačini še danes radi rečejo, špitalska cerkev, je spomenik državnega pomena. Prvotni kapeli z lesenim stropom so sredi 15. stoletja prizidali malo višji prezbiterij, kapelo pa konec 15. stoletja nadomestili s sedanjo obokano ladjo, o čemer priča tudi letnica na portalu, 1494. Takrat so kapelo najverjetneje odprli za splošno rabo. Prej je bila s špitalom povezana z notranjim hod­nikom.«
 

Najdbe na špitalskem dvorišču

Leta 2010 so se raziskave nadaljevale še ob cerkvi sv. Elizabete v sklopu ureditve Trga svobode. Med izkopavanji so odkrili del mestnega pokopališča s 46 grobovi, ki so jih na podlagi grobnih podatkov umestili v obdobje med 17. in 19. stoletjem.
Ob delni prenovi ureditve Vorančevega trga leta 2013 so arheo­loške raziskave potekale tudi na dvorišču špitala.




»Med raziskavami dvorišča ubožne hiše smo odkrili obsežno tlakovano površino, iz časa objekta, ki ga prikazuje tloris iz leta 1729 in ki smo ga deloma raziskali leta 2000. Pod debelo ožgano plastjo in ostanki zgorele lesene strešne konstrukcije smo v tako imenovanem prostoru 4 našli zasut vodnjak, za katerega domnevamo, da pripada starejši fazi poselitve na tem prostoru. Dvorišče je prečil zidan odtočni kanal, čez katerega so bile položene večje kamnite plošče. Vsebina kanala je bila speljana v obrambni jarek,« je opisala Saša Djura Jelenko. Najstarejše najdbe so datirali v 14. stolet­je, to so predvsem ostanki lončenega posodja, najmlajše so najdbe iz zasutja tlakovanega dvorišča in večinoma gre za beloprsteno keramiko, tudi uvoženo.
 

Sprehod po mestnem obzidju
Kljub epidemiji se lahko družine, ki se prej napovejo, podajo na voden sprehod po ostankih mestnega obzidja, med katerim izvejo veliko zgodb o mestu in njegovih prebivalcih. Gre za turistično ponudbo, ki je izjemno priljubljena tako med domačini kot obiskovalci mesta. Udeleženci sprehoda spoznajo srednjeveški Slovenj Gradec, ki so ga ustanovili grofi Andeški. V mesto so prišli iz Bavarske in v njem ostali kar 130 let. Zgradili so najstarejšo stavbo v mestu – cerkev sv. Elizabete. Sprehod se konča v rojstni hiši skladatelja Huga Wolfa.

Na mestu, kjer je nekdaj deloval špital, stoji hiša, ki so jo imenovali ubožna hiša. V njej še vedno živi nekaj stanovalcev. V Mestni občini Slovenj Gradec razmišljajo, da bi v njej postavili na ogled kakšno od stalnih muzejskih zbirk, del objekta pa tako kot nekoč namenili popotnikom v obliki hostla.