Ko se sence spustijo nad Istro

Čeprav je polotok na severozahodni obali Jadranskega morja izletnikom poznan po šumečih borih in prodnatih plažah, se v njegovi notranjosti skriva starodaven svet. Prenekateri prebivalec še danes verjame, da v njem pod tolstimi krošnjami črničevja in na samotnih razpotjih prebivajo nadnaravna bitja, kot so mrak, orko, okoldak ter štrige in štrigoni. Kot nalašč za obisk v času, ko pričakujemo noč čarovnic.

Pisalo se je leto 1656, ko je Jure Grando zapustil svet. Šestnajst let pozneje so se prebivalci Kringe začeli pritoževati, da jim nekdo sredi noči trka na vhodna vrata. V hišah, kjer se je pojavilo trkanje, je čez nekaj dni eden od družinskih članov umrl. Kmalu se je razširila razlaga, da je nočni obiskovalec Grando, ki se je vrnil iz onostranstva in nemirno tava po nočni pokrajini, medtem ko burja ječi med drevesi.

Oglasila se tudi njegova vdova, rekoč, da se ji mrlič ponoči prikazuje v spalnici in jo trpinči, zlorablja. Legenda o štrigonu (nekakšna mešanica med krvosesom in coprnikom) Juretu Grandu, ki velja za prvi dokumentirani primer vampirizma v Evropi – zapisal jo je kranjski plemič Janez Vajkard Valvasor v svojem orjaškem delu Slava vojvodine Kranjske –, je le ena od številnih zgodb o nadnaravnih dogodkih, po katerih slovi Istra.
 

Sveta Foška

Nedaleč od Peroja na jugu Istre, na koncu makadamske ceste, ki se vije med gostim, nizkim grmičevjem in številnimi kamnitimi kažuni (tako pravijo majhnim kamnitim hišam, ki so značilne za Istro in Kras), sredi ničesar stoji cerkvica svete Foške. V baziliki, imenovani po rimski svetnici in mučenici, ki je žrtvovala svoje življenje za verska prepričanja, se sodeč po pripovedih številnih obiskovalcev dogajajo čudeži. Bledo poslopje se razlikuje od vseh preostalih prostorov za bogoslužje v Istri, saj ga je gradilo več različnih večinoma neukih mojstrov, vsak pa je vanj dodal svoje gradbene elemente.



Natančen datum zgraditve cerkve ostaja neznan, saj ni ohranjenih zapisov, po nekaterih podatkih je sveta Foška nastala v zgodnjem srednjem veku (okoli leta 600), po drugih pa med 11. in 12. stoletjem. V njeni skromni notranjosti je mogoče uživati v delno ohranjeni benediktinski freski, ki prikazuje Kristusa z apostoli, tam je tudi cela vrsta raznih spominkov, ki so jih v zahvalo podarili obiskovalci – slikarska dela, tapete s podobo bazilike, leseni kipi, skulpture, rožni venci, knjige, fotografije, lutke ...

Vsako leto baziliko obišče na stotine ljudi, ki upajo na čudežno ozdravitev ali iščejo uteho pred vsakdanjimi tegobami. Obiskovalci redno poročajo o sunkih energije, ki so jih tam začutili, ozdravitvah, vizijah, nenavadnih dotikih in drugih bolj neprijetnih izkušnjah. Na območju naj bi bila navzoča posebna polja energije, v nočnih urah naj bi se ljudem prikazovale tudi prikazni ...
 

Čudež v Vodnjanu

Le kakšnih deset kilometrov od svete Foške je Vodnjan. Mestece, ki je znano po najvišjem zvoniku v Istri (v višino meri 63 metrov), ima povsem drugo skrivnost: v notranjosti cerkve svetega Blaža domuje zbirka katoliških mumij. Po čem se razlikujejo od drugih na svetu? Predvsem po tem, da čeprav niso balzamirane niti hermetično zaprte, ne razpadajo. To je presenetilo tudi številne znanstvenike in strokovnjake, ki si ne znajo razložiti, zakaj so posmrtni ostanki tako dobro ohranjeni. Na rokah nekaterih mumij je celo mogoče videti ohranjene žile.



V celoti so ohranjeni ostanki treh svetnikov, Leona Bemba ter Ivana Olinija iz Benetk in svetnice Nikolose Burse iz Kopra. Svetniki so bili že za časa življenja znani po čudežnih in zdravilnih močeh, njihovi grobovi pa so takoj po smrti postali romarska središča. Mumije in zbirko relikvij so iz Benetk pripeljali v Istro v 19. stoletju, zaradi strahu pred Napoleonovo vojsko.

V zbirki je 370 relikvij 250 različnih svetnikov ter 730 sakralnih predmetov, med njimi domnevna Kristusova kri in trni z njegove krone. Zbirka sakralne umetnosti v cerkvi sv. Blaža je na ogled samo poleti, v drugih letnih časih pa po vnaprejšnji napovedi pri župniji Vodnjan.
 

Prvi med krvosesi

Ko zadoni zvonec v starem zvoniku in se tema spusti nad Kringo, se marsikateri prebivalec te male vasi spomni na legendo o Juretu Grandu. Danes v vasici, iz katere so se izselili številni vaščani, na najslavnejšega štrigona opozarjajo dve tabli (ena na začetku kraja in druga v njegovem središču) in bar, ki ima v notranjosti tudi muzej z izvirnim imenom – Vampir.

Kot rečeno, je zgodbo prvi popisal slovenski polihistor Janez Vajkard Valvasor, s številnimi dodanimi sočnimi detajli nato še nemška pravnik in polihistor Erazem Francisci ter pisatelj in filozof Joseph Görres. Hrvaški avtor Boris Perić domneva, da je pripoved o Grandu navdihnila tudi pisatelje, kot sta bila Lord Byron in pozneje Bram Stoker, ki sta ustvarila svoje literarne različice vampirjev.



Po številnih pritožbah vaščanov, da jih ponoči ustrahuje Grando, je tedanji župan Kringe Miho Radetić zbral pogumno skupino devetih prostovoljcev in jih odpeljal na pokopališče, da pokončajo »nesmrtnika« z glogovim kolom. Skupina se je skoraj razbežala, ko so razprli rakev in zagledali pokojnikov žolti obraz, o katerem se je zdelo, da se smeji.

Duhovnik Giorgio je v zrak pridržal razpelo in na ves glas zaklical: »Štrigon, pazi se Jezusa Kristusa, ki nas je rešil pekla in za nas žrtvoval svoje življenje!« Nato mu je skupina poskusila zabiti kol skozi život, a se je ta odbil od kože, ki je bila trda kot kamen. Granda je na koncu pokončal pogumni meščan Stipan Milašić, ki ga je obglavil s sekiro. Iz mrliča se je menda izvil prvinski krik agonije, krsta pa se je napolnila s krvjo.

––––––––––
Avtor je zaposlen v Delovnici.