Ko so dinozavri in ljudje skupaj po svetu hodili
»Kaj bi šel pogledat?« me začudeno vpraša teta. »Muzej kreacionizma,« odgovorim, »to je nekaj, kar lahko vidiš samo v ZDA.« Muzej je slabo uro vožnje iz Cincinnatija, kjer sem na obisku pri sorodnikih. Ampak pustimo ga za konec reportaže.
Cincinnati leži v jugozahodnem vogalu ameriške zvezne države Ohio, na tromeji s Kentuckyjem in Indiano. Mesto samo ima prebivalcev za dobro Ljubljano, skupaj s sosednjimi naselji tu živi dobra dva milijona ljudi. Ustanovili so ga konec 18. stoletja kot pristanišče ob mogočni reki Ohio, poimenovali pa po generalu Cincinnatusu iz časa rimske republike. Ta je v zgodovino zapisan po tem, da so ga ob krizi republike poklicali iz upokojitve in mu podelili neomejene pristojnosti diktatorja. Cincinnatus je v vsega 16 dneh rešil vse težave, vrnil oblast republiki in se znova posvetil svoji kmetiji. Ni kaj, še zdaj je lahko vzor marsikateremu politiku.
V 19. stoletju so se v mestu naselili nemški priseljenci, kar je razvidno še danes, tudi po celi vrsti pivnic v bavarskem slogu. Ko smo na večerji, se počutim kot v Münchnu, natakarice so oblečene v dirndle, na mizi so klobase in kislo zelje, orkester pa igra šlagerje in narodnozabavno glasbo. No, polovica pesmi je od Avsenikov, če bi bila izvedba dobra, bi se počutil skoraj kot doma – ampak z vsem spoštovanjem, Na Roblek prav boleče fušajo.
Specialiteta mesta
Najbolj znana specialiteta v mestu se imenuje Cincinnati chili. Čili, to je najbrž nekaj pekočega, kajne? »Ne, ne,« odgovori bratranec, »veš, to ni čili, kot bi ga jedel v mehiški restavraciji, to je nekakšna mešanica začimb za meso, cimet pa klinčki, kumina in take zadeve.« Gremo pokusit to čudo.
V restavraciji verige Skyline Chili so specializirani za jedi s čilijem. »Ti bom naročil kar vsakega malo,« pravi bratranec in čez nekaj minut se pred menoj znajdejo trije krožniki, na katerih je hrana prekrita z debelo plastjo naribanega sira. »Tole je hot dog, to je burrito, tole so pa špageti,« sledi razlaga in potem še, »saj ni treba pojesti vsega«, verjetno kot odziv na moj zgroženi pogled. Se lotim. Je dobro, sploh, če si zelo lačen. Špageti so začinjeni kot domača bolonjska omaka, zraven burrita je še nekaj zelenjave, kar je ob vsem siru zelo dobrodošlo. Končam nekje na dveh tretjinah, ne morem več, pa do večerje zagotovo ne bom potreboval prigrizkov.
Letala vseh oblik in velikosti
Ohio velja za rojstni kraj letalstva. Na travniku, ki se imenuje Huffmanova prerija, sta v letih 1904 in 1905 brata Wright izvajala poskuse s prvimi letali. Danes je travnik del Muzeja zračnih sil ZDA, del letalskega oporišča Wright-Patterson zraven mesta Dayton. Če se ime sliši znano, je to zato, ker so tu leta 1995 potekala pogajanja o koncu vojne ob razpadu Jugoslavije in se končala z daytonskim sporazumom. Muzej je postavljen v štirih velikanskih hangarjih, kjer so na ogled letala in druge leteče naprave, od prvih delujočih letal do skoraj najsodobnejših modelov (čisto najnovejših seveda še ni tam).
Muzej je vojaški, zato kronološka postavitev bolj ali manj sledi zgodovini konfliktov. Prva svetovna vojna (neverjetno, nekaj let po prvem uspešnem poletu so dvokrilci že igrali pomembno vlogo na fronti), druga svetovna vojna (tu so razstavljena ameriška, angleška in nemška letala, tako lovci kot bombniki). Ogled se nadaljuje s korejsko vojno (helikopterji, ki so jih takrat začeli prvič v večjem obsegu uporabljati za prevoz ranjencev, in ogromna transportna letala, v katera se lahko zapelješ z vozilom).
Vietnamska vojna, hladna vojna, vojna v Iraku v devetdesetih … Leteča trdnjava B-52, ki zavzema pol hangarja in hkrati vzbuja občudovanje in nelagodje. Različne generacije nevidnih bombnikov in vohunskih letal. Brezpilotni letalniki in izstrelki, maketa vodikove bombe, tu me spreleti srh. Kup eksperimentalnih letal, tistih, ki se niso raztreščila pri testnem letu. In celo nekakšen leteči krožnik (vedel sem, niso bili vesoljci!). Razstavljenih je tudi nekaj predsedniških letal Air Force One, ki so pripadali predsednikom med Rooseveltom in Nixonom. Lahko se pogleda noter, zato sem se seveda sprehodil iz letala po stopnicah in mahal namišljenim množicam na letališču.
Indijanci, ki so gradili gomile
Po dveh urah vožnje proti vzhodu prispemo do arheološkega parka kulture Hopewell. To je bila indijanska kultura, ki je bila pred približno 2000 leti prisotna na območju Ohia in v okolici. Danes so se ohranili predvsem monumentalni nasipi in gomile, ki so jih gradili za ceremonialne namene. Ustavimo se v najbolje ohranjenem kompleksu, mestu gomil (Mound City). »Tole me pa spominja na igrišče za golf,« komentira bratranec, ko zagledamo skrbno pokošen travnik, posejan s kupom hribčkov. Tudi jaz prepoznam podobnost in misli mi za kratek čas odtavajo v prihodnost. Sprašujem se, ali si bodo arheologi čez nekaj tisoč let razbijali glavo, kakšen je bil ritualni pomen umetnih hribčkov, ribnikov, lukenj in jam s peskom, ki jih najdemo na raznolikih lokacijah po svetu. V centru za obiskovalce si ogledamo razstavo. Ne vemo, kako so se pripadniki kulture sami poimenovali, gospod Hopewell je bil namreč lastnik parcele, kjer so najprej raziskovali ostanke. Gomile so bile grobnice; v njih so našli čudovite izdelke, kot so bakrene plošče s podobami ptic, nastavki za pipe z motivi živali, orodje in orožje. Materiali, iz katerih so narejeni, pričajo, da so bile trgovske poti dobro razvite, vse do Yellowstona, Velikih jezer in Karibov, več kot tisoč kilometrov v vsako stran.
Sprehod med gomilami je spokojen. Še dobro, da so jih arheologi dovolj hitro prepoznali, več podobnih mest je bilo namreč tako rekoč uničenih, ko so jih prišleki vsako leto na novo preorali za polja. Pred dvema tisočletjema je bil tu večinoma gozd in nasipi so označevali svete kraje. V okolici jih je vsaj pet. Geometrijske oblike se pri vseh ponavljajo; kvadrat, krog, mogoče še en kvadrat. Vse skupaj veliko za dobro nogometno igrišče (vodnik ima v mislih ameriški nogomet, ampak saj ni pomembno). »Le kako jim je uspelo narediti vse kroge enakih dimenzij?« se sprašujem. Hm, imeli so količek in vrv? Naslednji korak bi bil verjetno risanje elipse, za kar potrebujemo vrv in dva količka, ampak morda je krog kljub vsemu bolj popolna oblika. Ustavimo se ob še enem arheološkem najdišču, kjer pa me pričaka le pogled na bolj ali manj nezanimivo polje – ostanke struktur so tu arheologi identificirali predvsem s pomočjo radarskih slik.
Eni in drugi znanstveniki
Če Ohio spada na Srednji zahod (Midwest), je Kentucky že precej južnjaška država. Po eni strani se to kaže v tem, da tu tako rekoč vedno zmagujejo republikanci, po drugi strani pa tu najdemo znamenitosti, kot je že zgoraj omenjeni Muzej kreacionizma. Ustavimo se pred blagajno. Vstopnica stane 30 dolarjev? »Uf, to je pa drago, imate mogoče kakšen popust za obiskovalce od zelo daleč?« Deluje, prijazna blagajničarka razpolovi ceno: »Pa doma povej, kaj si videl!« O, seveda, z velikim veseljem. Ko to pišem, sem preveril cenik, vmes so vstopnice podražili na že 45 dolarjev. Verjetno zato, ker (še?) nimajo financiranja od države, da bi lahko v okviru šolskih ekskurzij sem vodili mladino.
Muzej je impresivna zgradba, nekaj posebnega je tudi zgodba, ki jo predstavlja. Zgodbo načeloma poznamo, vključuje stvarjenje sveta pred dobrimi šest tisoč leti in potem vesoljni potop. Tu se lahko prepričamo, da se je vse dogajalo natanko tako, kot piše v knjigi, vse podkrepljeno z znanstvenimi dokazi. Pridem do replike okostja avstralopitkinje Lucy. Nekateri znanstveniki mislijo, da je to prednik človeka. No, okostje seveda ni popolno in so ga dopolnili po svojem prepričanju. Lahko pa ga dopolnimo tudi takole … slika prikazuje nekakšno opico na drevesu, ki seveda ne more biti naš prednik.
Sprehajam se skozi diorame, ki prikazujejo, kako so menda nekoč dinozavri in ljudje živeli v harmoniji. In dinozavri so bili vegetarijanci. Tu mi manjka pojasnilo, zakaj imajo potem tako ostre zobe. Še nekaj replik okostij dinozavrov vidim, tudi kakšen muzej »tistih drugih znanstvenikov« se jih verjetno ne bi branil. Dinozavri so kasneje enkrat izumrli, ampak se žal ne spomnim razloga. V poplavi ne, ker so prikazani, kako korakajo na Noetovo barko. Še nisem prepričan? Slika Grand Canyona. Nekateri znanstveniki mislijo, da je reka Colorado dolbla ta kanjon milijone let. Slika ognjenika Svete Helene pred izbruhom in po njem leta 1980, ko je gori odtrgalo tako rekoč celoten vrh. Kot vidimo, se lahko velike spremembe v pokrajini zgodijo tudi v samo nekaj minutah. In še moj najljubši znanstveni argument: ko raziskujemo fosile, zakaj so v zaporednih geoloških plasteh zastopani različni organizmi? Preprosto: ko se je voda dvigala, je najprej odplaknila živali, ki so živele v nižjih legah, in te so se najprej posedle na dno. Potem se je voda še naprej dvigala … Vse jasno!
Drugi del muzeja je namenjen najmlajšim. Animatronski model očaka Noeta razlaga, kako je zgradil svojo barko in kako mu je uspelo krmiti vse živali na njej. Po povodnji so se ljudje naselili v jamah in si naredili orodja iz kamna in palic. Izdelali so celo glasbene inštrumente, na primer … ne morem verjeti svojim očem, na sliki je piščal iz Divjih bab. Priča o tem, da so bili tudi neandertalci inteligentni in prav taki ljudje, kot smo mi. Še celo park z igrali in z jeklenicami je zunaj. Ocena odlično za komuniciranje znanosti, kaj naj rečem. Tisti drugi znanstveniki bi nas gotovo želeli prepričati, da je človek bolj v sorodu z zlato ribico kot pa zlata ribica z morskim psom, le kdo bi jim verjel?
»Si se naučil česa novega?« me vpraša teta. O, ja! Predvsem sem v živo videl, kaj se zgodi, ko se skupina ljudi z ogromno denarja odloči, da bo predstavljala svoje poglede in pri tem zavestno zanikala vse, kar smo se v zadnjih stoletjih dejansko naučili o svetu. »Uro stran je postavljena replika Noetove barke v naravni velikosti, bi šel pogledat še to?« Ne, hvala, za danes je bilo povsem dovolj. Odpeljemo se nazaj v Cincinnati, nad nami pa se spreletavajo dinozavri. Tisti, ki še niso izumrli. Ptiči jim rečemo. Hja, znanost je čudna reč.
