Raj za umetnike 2200 metrov nad morjem
Uro in pol z vlakom severno iz Albuquerqueja je mesto Santa Fe, prestolnica Nove Mehike in eno najstarejših mest, ki so jih ustanovili španski kolonizatorji leta 1610. Leži na 2200 metrih nadmorske višine, pod gorami, ki se pnejo nad štiri tisočake. Vsaj v središču mesta se trudijo ohranjati dosleden videz tradicionalne arhitekture adobe, gradnje iz zbite zemlje in blata z lesenimi tramovi med nadstropji.
Santa Fe je raj za umetnike, ki sem zahajajo z vsega sveta. Med najbolj znanimi prebivalci je bila slikarka Georgia O'Keeffe, ki je tu preživela svoja zadnja leta in ji je v mestu posvečen muzej. Tu živi tudi George R. R. Martin, ki raje piše predzgodbe o intrigah na dvoru, kjer zmaga tisti z večjim zmajem, namesto da bi dokončal svojo sago o ognju in ledu.
Verjetno najstarejša zgradba v mestu v uporabi je guvernerjeva palača, ki zavzema severno stranico glavnega mestnega trga. Pod napuščem imajo stojnice indijanski rokodelci in umetniki, ki prodajajo svoje izdelke. V Novi Mehiki je veliko indijanskih rezervatov. Posamezno naselje, ki je tudi svoj rezervat, se imenuje pueblo, po španskem izrazu za vas, in vsak pueblo ohranja svoje običaje. O njihovi kulturi in umetnosti se najbolje poučim, ko se sprehodim po galerijah, muzejih in trgovinah po mestu.
Verjetno najpogostejši izdelek je nakit s tradicionalnimi motivi, večinoma iz srebra in turkizov, ki jih kopljejo v regiji. Ogrlice, uhani, prstani … tudi za moške se kaj najde, denimo sponke za ameriški stil kravate, take kavbojske, ki je narejena iz prepletene usnjene vrvice.
Sprehod po galerijah in muzejih
Na ulici Canyon Road se vrstijo galerije. Prevladujejo sodobne teme, velikokrat navdahnjene z indijanskimi motivi, avtorji pa prihajajo od povsod. Nekatera platna so mi všeč, druga po mojem skromnem mnenju že mejijo ali konkretno posegajo na področje kiča. Ampak vsakemu svoje. Ko zagledam prvi bronasti kip indijanskega poglavarja v nadnaravni velikosti, se mi zdi veličasten, ko jih po nekaj minutah sprehoda vidim še kakšnih deset, se mi zdi malo pretirano. So pa večinoma naprodaj, ugotavljam. Sicer jih ne bi postavljali toliko. Imajo tudi konje, konjske glave, konje z jezdeci, abstraktne skulpture, ki predstavljajo konje, in druge variacije na temo.
Bolj me pritegne tradicionalna keramika, posoda z geometrijskimi vzorci, ki jo še danes izdelujejo v marsikaterem pueblu, še zlasti tista, ki jo izdelujejo v pueblu Acoma. V nasprotju z večino pueblov v regiji, ki ležijo ob reki Rio Grande, je Acoma na visoki planoti, kamor je dostop še vedno precej otežen. Je bilo pa svojčas to dobro za obrambo pred napadalci.
Keramika je bela, poslikana z geometrijskimi vzorci v črnih, rjavih in rdečkastih barvah. Posamezne družine ali klani imajo nahajališča gline, ki jo uporabljajo lončarji, v lasti že dolga stoletja. Drug tip keramike, ki je pogost po policah trgovin, je keramika s konjsko žimo. Lončarji po površini posode naključno potegnejo žimo, ki se potem med peko zvija in na koncu zogleni ter ustvarja posebne vzorce. Ta slog je sicer zanimiv na pogled, ampak bi rekel, da gre bolj za modno muho zadnjih let.
Geometrijski vzorci se pojavljajo tudi na drugih rokodelskih izdelkih, na preprogah in pletenih košarah. Sumim, da se v nasprotju s keramiko s tkanjem ukvarja bolj malo ljudi. Na vsaki preprogi, ki jo vzamem v roke, na spodnji strani namreč najdem listek, da je bila izdelana v Indiji. Verjetno so tiste prave samo še v muzejih.
Lesene lutke in kamniti fetiši
Nekaj posebnega so lutke kačine, po katerih je znano pleme Hopi, predstavljajo pa mistična bitja, ki uravnavajo različne naravne procese. Kačine izdelujejo tudi pripadniki plemena Navaho, vendar se razlikujejo v slogu in materialih. Tiste, ki jih ustvarjajo Hopiji, so izrezljane iz topolovega lesa in pobarvane ter delujejo izredno abstraktno. Navahi uporabljajo tudi peresa, tkanine in krzno. Na spodnji strani podstavka ima vsaka kačina izpisano, kaj predstavlja, in ime avtorja. Motivov je cel kup, izvirajo tako iz živalskega in rastlinskega kot mističnega sveta; medved, orel, kuščar, kača, bel oblak, cestni dirkač, koruzni storž, bučka ... Pogosto vidim tudi lutke, podobne klovnom, ki imajo pokrivalo z dvema cofoma, pobarvane pa so s črno-belimi prečnimi progami. V ta lik se ob ceremonijah preoblečejo nekateri člani plemena in opravljajo rituale, povezane s klicanjem dežja ali zdravljenjem. Še en pogost lik je pripovedovalka zgodb, ženska figura, obkrožena z majhnimi otroki.
Nekatera plemena izdelujejo fetiše, to so majhne skulpture iz kamna, kosti ali školjk v podobi živali. Za najboljše rezbarje veljajo pripadniki plemena Zuni. Vsak fetiš ima svoj namen. Zuniji verjamejo, da premore vsaka žival posebno moč in nosilec fetiša je bo deležen. Orel je sel, ki lahko prenaša sporočila bogovom, medved, volk, bizon ali puma pripomorejo k obilnemu ulovu. Posebne oznake na fetišu lahko pomagajo bojevniku zakriti sledove za sabo ali preprečujejo, da bi ga zajeli sovražniki. Fetiši, ki jih najdemo v trgovinah, so sicer umetniški izdelki, tisti čisto pravi, ki jih blagoslovi vrač ali šaman, nikoli ne zapustijo vasi in so namenjeni le tistemu, ki jih nosi.
Za nekaj minut se ustavim v parku, v katerem so postavljene raznolike vetrnice različnih oblik in velikosti s kovinskimi lopaticami, ki se vrtijo in hkrati zvončkljajo v pišu vetra. Moderna umetnost, ki deluje spokojno. »Naše so edino prave,« mi prišepne prodajalec. »Če jih prodaja kdo drug, so ponaredki.«
Pueblo Taos
Še kakšni dve uri severno od Santa Feja leži mestece Taos, ki je izhodišče za skok v istoimenski pueblo. Od postaje, kjer me odloži medkrajevni avtobus, je do puebla še nekaj kilometrov. Vozil naj bi avtobus, a nič ne kaže, da se bo prikazal. Morda zunaj sezone ne vozi ali pa so vsi obiskovalci prišli s svojim prevozom. Proti cilju se podam kar peš, pa me hitro ustavi ranger, stražar v parku, ki mi pove, da ob cesti seveda ne smem hoditi. Na srečo mi takoj zatem ustavi lokalni učitelj in me odloži pri pueblu. Še dobro, da je ta dan odprt za obiskovalce. Domačini, ki govorijo jezik tiwa, namreč ob svojih praznikih mestece zaprejo, ker izvajajo rituale. Glede teh so zelo skrivnostni in o njih ne razpravljajo z nikomer, niti z etnologi ne, tako da jih ne pozna tako rekoč nihče drug. Čeprav so španski kolonizatorji v pueblu že kmalu po prihodu postavili cerkev svetega Hieronima (Geronima) in je velika večina prebivalcev uradno katoličanov, se tradicionalna kultura uspešno ohranja.
Pueblo Taos je verjetno najstarejše nepretrgoma naseljeno mesto v ZDA. V njem čez leto živi okrog 150 ljudi, v rezervatu pa nekaj tisoč. Začetki naselja so zaviti v tančico skrivnosti, vendar se domneva, da so prve zgradbe postavili med letoma 1000 in 1400, in še vedno so take, kot so bile, ko so naselje odkrili španski raziskovalci. Od leta 1992 je vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.
Pueblo sestavljata dva sklopa zgradb. Tudi te so grajene v slogu adobe, tvorijo pa jih posamezna kockasta domovanja, ki so zložena v strukture kot lego kocke. V tista v zgornjih nadstropjih se pride po lestvah. Nekateri prostori služijo kot galerije, drugi kot trgovine. Želim poklepetati s prodajalcem, ki sedi za pultom. »Boš kupil kaj mojega nakita?« mi zamrmra nazaj. Ognjišča so zunaj, da ni nevarnosti požara. Tu pripravljajo frybread, vrsto kruha, ki je ocvrt v olju. Ne najdem pa lokala, kjer bi ga prodajali, zato bo to počakalo na drugo priložnost.
Obisk Santa Feja sklenem v restavraciji s simpatičnim imenom Bumble Bee, čmrlj. Naročim si veliko skledo juhe s svinjino in zelenimi čiliji. Pekoče okuse kombiniram z grizljanjem pšeničnih tortilj in uživam v dekoraciji lokala. Pod stropom visijo velike piñate v obliki čmrljev, po stenah pa so keramični kuščarji, ptice ter veliko sonce in lunin krajec. Sem se bom še vrnil.
