»Včasih se zazdijo kot stolpiči in obeliski, ki jih med seboj ločujejo na stotine metrov globoke razpoke; drugič so vrhovi tako številni in vitki, da se v misli prikradejo bajoneti in meči. Skupaj podajajo občutek novosti in veličastja; to je prizor, ki ga resnično lahko ceni samo tisti, ki ga je videl,« je eno najčudovitejših gorskih skupin na svetu v Priročniku za popotnike po južni Nemčiji (Handbook for Travellers in Southern Germany, 1837) opisal John Murray.

Ljubitelji Dolomitov in dirke po Italiji so v ponedeljek nestrpno pričakovali kraljevo etapo z vzponi na kultne dolomitske prelaze Fedaia pod Marmolado, Pordoi in Giau, a so morali organizatorji Gira zaradi zimskih razmer traso skrajšati za prva dva vzpona in najvišjo točko dirke Cimo Coppi s prelaza Pordoi (2239 m) prestaviti nekaj metrov nižje na prelaz Giau (2236 m).



Če je bil sloviti Pordoi prizorišče »corse rose« že petintridesetkrat, kot Cima Coppi pa se je zapisal kar trinajstkrat, to še zdaleč ne velja za prelaz Giau, ki se je na progi dirke po Italiji pojavil devetkrat, kot Cima Coppi pa letos šele tretjič. Čeprav ne sodi med najstarejše prelaze na tem območju, velja za kultnega zaradi precejšnjega naklona, ki iz smeri Selva di Cadore v povprečju znaša 9,1 odstotka, največji pa kar 15 odstotkov. Za 922 metrov višinske razlike v razdalji le 10,12 kilometra ne potrebujete ravno diplome iz matematike, da ugotovite, da Giau med poganjanjem pedalov močno »zakisa« noge. Prav zaradi spodbujanja napornih kolesarskih hedonističnih vzgibov se uvršča ob bok z legendarnim Zoncolanom, Mortirolom, Tremi Cimami di Lavaredo in Plan de Coronesom. Pridevnika, ki se za vzpon pogosto uporabljata, sta nepopustljiv in neizprosen. Pred leti je nekdanji kolesar Ivan Basso spopadanje s prelazom opisal kot klofuto v obraz.
 

Sloves strašne ovire

Po skrajšanju kraljeve etape so bili gledalci deležni še drugega razočaranja, saj zaradi ekstremnih vremenskih razmer zadnjih dvajset kilometrov ni bilo televizijskega prenosa, prav od ključnega napada Bernala na prelazu Giau. Ljubitelji Dolomitov so bili tako poleg dirke prikrajšani še za razglede na dolomitske vršace. Prelaz Giau sicer slovi kot eden najlepših prelazov Dolomitov, znan je tudi po nekaterih spektakularnih tekmovanjih, kot sta reli Ronde Dolomiti Bellunesi in Maratona dles Dolomites, enodnevni kolesarski maraton in Coppa d'Oro delle Dolomiti, tekmovanje v klasičnih avtomobilih.



Giau ni bil vključen v Giro vse do 56. dirke leta 1973, ko je legendarni Eddy Merckx osvojil četrto od petih dirk. Takrat še neasfaltiran prelaz je upravičil sloves strašne ovire, kot so ga opisali v časopisu La Stampa. Razlog, da so čezenj do leta 1986 vozili po makadamu, je v tem, da je bilo med dolinama Ampezzo in Livignallongo lažje potovati čez bližnji 2109 metrov visoki prelaz Falzarego, čez katerega so dirko po Italiji prvič speljali leta 1946.



Na začetku vzpona ob cesti žubori reka Codalonga, ki je polna osupljivih miniaturnih slapov, zaradi katerih se voda peni, ko se spušča navzdol proti dolini. Cesta se strmo dviguje, najprej mimo visokih borovih gozdov v širen in očarljiv gorski pašnik, posejan z rožami, in pogosto nametanimi balvani vse do vznožja »stolpiča« Novolau Alto (2647 m). Mnogi vzpon upravičeno opisujejo hkrati za lepotico in zver. Ni presenetljivo, da je Alexander Robertson, avtor knjige Skozi Dolomite (Through Dolomites, 1903), o teh gorah zapisal: »Kar so Benetke med mesti, so Dolomiti med gorami.« Serpentine, ki so oštevilčene (do vrha jih je 29), lahko delujejo depresivno ali vzpodbudno, odvisno od občutkov v nogah in dnevne forme. Če je vroče, obstaja možnost nekajsekundnega predaha v obliki hladnih predorov, ki služita kot varstvo pred plazovi in ponujata dobrodošel padec temperature in kratko sprostitev napetosti v utrujenih nogah.
 

Športni poligon na prostem

V toplem delu leta se celotna pokrajina spremeni v športni poligon na prostem, na katerem turistom ne zmanjka pohodniških poti, visokogorskih skalnih stezic, ferat, navpičnih plezalnih sten in panoramskih asfaltnih serpentin, ki se kot kača razgibano vijejo do vrha prelaza in se v avgustu spremenijo v »reko« potujoče pločevine. Vrh prelaza je paša za oči, pravcati gorski travni amfiteater, ki razvaja s 360-stopinjskimi pogledi na vrhove v daljavi Sella, Marmolada, Tofane, Monte Cristallo, Sorapis in Tre Cime di Lavaredo. Na levi strani ceste samuje Berghotel Passo Giau, na desni cerkvica Giovannija Gualberta, zavetnika gozdarjev in čuvajev parkov. Severni pristop s Cortine d'Ampezzo velja za lažjo smer, čeprav za enako lepo. Vzpon iz Pocola nad Cortino je dolg 8,6 kilometra in manj strm, povprečni naklon znaša 8,3 odstotka, ima manj serpentin in daljše gozdne odseke.



Širše območje prelaza je bilo tudi prizorišče snemanja številnih legendarnih filmov (Pink Panter iz leta 1963, Plezalec 1993, James Bond: Samo za tvoje oči 1981). Izjemen pečat pa je območju pustil Južnotirolec Karl Felix Wolff in v delu Zgodbe iz Dolomitov leta 1932 zbral legende, ki so mu jih pripovedovali tamkajšnji prebivalci. Legenda kraljestvo Fanesa velja za nacionalni ep Ladinov in najpomembnejše delo ladinske literature, pripoveduje pa o lakomnem kralju in njegovi lepi hčeri Dolasilli. Nekaj ključnih prizorov naj bi se zgodilo prav na območju prelaza, na gori Novolau Alto in Croda da Lago. Bližnji prelaz Falzarego je dobil ime po pritlehnem kralju Fanesa, lažnem kralju (fálza régo), ker se je zaradi izdaje svojih ljudi spremenil v kamen. Beseda giau v italijanskem jeziku nima pomena, v vietnamskem pa pomeni bogat.

Večno počivališče je na gori Croda da Lago nad prelazom našel tudi italijanski romanopisec Dino Buzzati (svetovno slavo je dosegel z romanom Tatarska stepa), sicer tudi novinar Corriere della Sera, ki je leta 1949 poročal z dirke po Italiji. Njegovi posmrtni ostanki so raztreseni po nazobčanem grebenu gore.