Lovec na pitone v močvirjih Floride – za en dan

»Alen! Amy! Pridita, hitro! Piton! Dva! Ogromna!« Klic, ki mi požene neverjetno količino adrenalina po telesu, prihaja skozi visokoraslo suho goščavje – od ameriškega pustolovca Toma Rahilla. Po treh urah plovbe s kanujem po močvirju Everglades na Floridi smo ju naposled našli: kači velikanki! In nista bili zadnji. Ko smo zjutraj odhajali, smo bili v kanuju trije. Nismo si mislili, da se nas bo popoldne vračalo deset.

Leto 1992. Florido opustoši megaorkan Andrew. Med številnimi razdejanimi poslopji je tudi farma burmanskih pitonov, ki jih je domačin gojil za prodajo hišnih ljubljenčkov po ZDA. Izginejo neznano kam.

V naslednjih letih domačini videvajo pitone po Evergladesu. Kača, domača v azijskih ekosistemih, v Ameriki nima naravnega sovražnika, in se je začela množično pariti. Postala je invazivna vrsta. Iz leta v leto je bilo bolj očitno, da gre za sistemski problem: piton se je množično zaredil po južni Floridi, in ker je hkrati začelo upadati število domačih naravnih živalskih vrst, predvsem sesalcev in ptic, so ekologi hitro povezali vsa našteta dejstva. Burmanski piton neustavljivo ruši naravno ravnovesje: zdesetkal je populacije rakunov, zajcev, srn, čapelj in pobrežnikov, s tem pa osiromašil meni panterjev in aligatorjev.


 

Za aligatorje in čaplje

Ni jasno, koliko pitonov vijuga po Evergladesu (ocene se gibljejo od 30.000 do 300.000), in ni jasno, ali je problem sploh rešljiv. Vsekakor je potreben sistemski pristop: državna vodovarstvena agencija South Florida Water Management District zdaj pooblašča lovce in prostovoljce za ročno odstranjevanje pitonov iz Evergladesa. Od nje sem dobil dovoljenje, da se lahko na začetku februarja, ko sem bil v ZDA, za en dan pridružim njihovemu zunanjemu sodelavcu, kačjelovcu Tomu Rahillu. Že pred leti sem gledal dokumentarne filme na to temo, čez čas sem po spletu poiskal ljudi, ki to počnejo. Dva sta mi odgovorila, eden od njiju je bil Rahill, 67-letni pustolovec širokega srca, a poln sarkazma, ki bi ga zadrt človek lahko hitro napačno razumel. »Lahko si v navadnih dolgih hlačah in supergah, samo ne hodi mi v tistih vaših slovenskih bikinkah,« me je zafrkaval.



Ves čas je preizkušal moj smisel za humor. Pravzaprav sem imel srečo, da sem naletel nanj, saj je eden najuspešnejših odstranjevalcev pitonov na Floridi. In to uradno: pitonov je že toliko, da vsako leto priredijo tekmovanje v lovu nanje. Januarja letos je sto petdeset lovcev ujelo osemdeset pitonov, Tom je dobil prvo nagrado za najdaljšega in najtežjega.



Z nama je tudi amaterska herpetologinja Amy Siewe, ki je na tekmovanju zasedla drugo mesto. Najprej me obravnavata kot nepristranskega novinarja, gosta. Sama odmontirata kanu s terenca, sama veslata. Zajadramo v enega številnih vodnih kanalov, ki prepletajo Everglades. Rahlo skeptični, saj sta bila prejšnja dva dneva deževna in hladna, pitoni pa se v takšnem raje skrivajo pod zemljo. V mirnem, sončnem jutru veslamo tik ob gosto zaraščenem obrežju, počasi, pozorni na morebitno šelestenje. Napeto tišino predira le klokotanje vesel. In občasen čof z obrežja v vodo: nekaj se nas očitno prestraši ... Čez nekaj trenutkov nad gladino dvigne oči – aligator! Pogumnejši ostajajo na obrežju z odprtimi usti. Tomova srčnost privre na plan, kadar preplašimo kakšno sivomodro čapljo. »Ne boj se, lepotička, to delamo v tvoje dobro ...«

Ko presodi, da smo našli obetavno mesto, se izkrcamo in zagazimo v goščavje. Ne traja dolgo, ko Amy najde kačji lev. Pitoni ne morejo biti daleč. S Tomom vsak s svojim veslom drezata v zaraščeno travo in grmičevje, jaz ostanem varno za njima. Malce se razkropimo in izgubimo med visokim rastjem ... Ko z Amy naenkrat zaslišiva Tomov predirljivi klic!


 

Seksizem med lovci

V hipu stečeva do njega in tam sta – velika in debela burmanska lepotca, z nezgrešljivim čudovitim vzorcem na čvrstem životu. Ravno pripravljena na parjenje! Tom se nad samca previdno skloni in ga zagrabi za vrat. Piton se upira, a je obvladljiv. Malce več dela ima Amy, ki zagrabi samico. Ta se ji ovije okrog noge, vendar je tudi nekoliko močnejši stisk obvladljiv, čeprav imata mrcini več kot tri metre. Kar je sicer povprečna dolžina za burmanskega pitona, človeku nenevarna.

Postopek je standarden: Amy odvije platneni vreči, s Tomom pitona pospravita vanju in ju trdno zavežeta. Toda še pred tem se Tom odzove na moj očitni val navdušenja: nauči me prijeti pitona za vrat. Iz strahospoštovanja primem nekoliko močneje. »Malce popusti, da ga ne zadaviš.« Piton je dokaj miren. Z drugo roko ga primem čez trebuh in ga dvignem. Občutek je neopisljiv. Kača seveda ni spolzka, je pa hladna. Kot bi držal velik, čvrst, a mehak kos plastike. Pod dlanmi začutim, da se želi piton zvijati, a se hitro umiri. Ko ga pospravimo v vrečo, ostane za njim smrdeč vonj na jakni, Amy pa si s svoje briše rumenkast zdriz. Piton se iz strahu pač podela ...



Če sta bila dva, jih je naokrog še več, meni Tom. In se spet razkropimo. Zdaj tudi mene bolj kot novinarsko delo vase potegne lov. Poberem prvi kol in začnem zagnano bezati v goščavje. Vseeno mi je, če sem slabo opremljen in če v Evergladesu živijo tudi nevarne strupenjače. Z Amy spet zaslišiva Tomov klic: »Amy! Prinesi dve vreči!« Zaženeva se skozi neprehodno grmičevje, vejevje in trnje. Tam stoji Tom z dvema lepotcema! Dolgima precej več kot tri metre! Zdaj nisem več le opazovalec. Tomu in Amy pomagam pospraviti oba pitona in odnesti težki vreči nazaj do kanuja. Lov na pitone zahteva veliko moči!

Adrenalin se umiri ... ko se Amy zdrzne in zavpije – s kotičkom očesa ga je videla: piton, velikan! Zažene se proti njemu, a kačon je hitrejši in odvijuga v vodo. Ja, če bi bila dovolj hitra, bi se za njim vrgla tudi v vodo, pravi. Njena neustrašnost je občudovanja vredna, sploh za žensko v tako »moškem« poslu. Že tako je veliko tekmovalne zavisti med lovci na pitone, pravi Tom, sploh pa omalovaževanja žensk. Amy marsikdo ne jemlje resno, čeprav je v manj kot letu dni, odkar se je iz Indiane preselila na Florido, da lahko uresničuje svoje kačje sanje, ujela že več kot štirideset burmancev. In ves čas ponavlja: »Vem, da nekje čaka name, in nekoč ga dobim – osemmetrskega!«

A ko nalagamo težke vreče v kanu in se tri metre stran pojavi majhen pajkec, tako rekoč suha južina, Amy zavrešči od strahu in odskoči. Neverjetno: za pitoni se meče, pajkov pa se boji kot hudič križa!
 

Reševanje ekosistema

S kanujem zmagoslavno krenemo nazaj. »Res imaš srečo,« pripomni Amy, »štirje pitoni so izjemen ulov; največkrat ne ulovimo nobenega.« Prav to, da je dan prej deževalo, je dobro: zemlja je namreč hladna in pitoni se množično prihajajo gret. Začutim Tomovo zadovoljstvo, ko vidi moje navdušenje nad pustolovščino, in mu tudi izrazim hvaležnost. A Tom ne bi bil Tom, če mi ne bi vrnil s sarkazmom. »Dobro, da imam vsaj tebe na krovu, Amy. Ker tako zelo sovražim te Slovence.« Pogledam Amy in ji potarnam, kako težko prenašam zagrenjene floridske starce. Prasnemo v smeh, s Tomom si kresneva petki in se objameva: »Tako se govori!«

Kdor nima smisla za humor, zlahka spregleda njegovo veliko srčnost in spoštljivost do živali, človeka in boga. Ko ga vprašam, kaj z ulovljenimi pitoni naredijo, mu postane nerodno. O tem nerad govori. Ker ima veliko etično dilemo. Mora storiti to, kar je ljubitelju živali najteže. Pitona mora izročiti oblastem (za to sicer dobi po petdeset dolarjev plačila na meter dolžine) in te ga po popisu evtanazirajo. Paradoks, ki ga društva za zaščito živali ne razumejo, je, da človek, ki je velik ljubitelj kač, pitone odstranjuje zato, da rešuje domači ekosistem.



Lovec dobi pitonov kadaver nazaj, nese ga odret, kaj naredi z njim potem, pa je prepuščeno njemu. Z Amy vztrajno iščeta strojarje kož, da bi svoje poslanstvo pretopila v dodaten zaslužek. Ki ga Tom ne bo pospravil v žep. Njegovo pustolovstvo ima namreč višje poslanstvo, ki presega reševanje ekosistema: ustanovil je prostovoljno društvo Swamp Apes, s katerim skrbi za rehabilitacijo vojnih veteranov, ki trpijo za posttravmatskim stresnim sindromom. »Vem, da namesto zdravil potrebujejo nekaj drugega. Mi moramo poskrbeti zanje! Najbolj zdravilno je iti v naravo. Zanje prirejamo programe po Evergladesu, lov na pitone je doživetje, ki jim veliko pomeni. Več odgovorov jim da kot katerakoli kemija.«
 

Trd boj

Tedaj med veslanjem moje oko v goščavju na obrežju ujame značilen vzorec! Začuda ga Tom in Amy spregledata. »Piton!« zavpijem na njuno presenečenje. Zaplujemo nekaj metrov nazaj in res – pravi velikan! Sledi filmski razplet: Tom in Amy planeta s kanuja na pošast, ki hoče pobegniti globlje v gosto rastje. Toda tokrat res ni šale: piton je večji, daljši in težji kot vsi doslej! In tudi močnejši. Oba ga grabita za rep in vrat, a mrcina se ne da. Tom zavpije: »Hej, zraven je še eden!« In sekundo za tem: »In še eden!« Nastane panika, kaos, Amy in Tom se borita s tremi velikani naenkrat! Slišati je vzdihe in premetavanje po suhem trstičju. Boj je trd in ga ne dobivata.

Amy me pokliče v kanu, kjer stražim preostale štiri pitone na krovu: »A lahko prideš pomagat?« Še sam se poženem na pitone in skupaj nam jih končno uspe obvladati. Največ dela in moči zahteva težki velikan, dolg skoraj pet metrov! Tom ga trdno drži za vrat, a mrcina se hoče na vsak način izvleči, zvija glavo in odpira gobec, ker želi doseči njegovo roko. Ubila ga seveda ne bi, a ugriz je nevaren, ker se rana lahko vname. Tom je že ležal v bolnišnici zaradi vnetja po ugrizu pitona. Na koncu trojico le pospravimo v vreče. Nismo si mislili, da bomo ta dan ujeli sedem pitonov!



Ko težke vreče družno nalagamo v kanu, pomislim: zjutraj smo odšli trije, vrača pa se nas deset. V kanuju skoraj zmanjka prostora pod našimi nogami in zaradi teže se komaj drži na gladini. V šali upamo, da ne ujamemo nobenega pitona več, saj nimamo vreč. A se vsi trije strinjamo, da bi morebitnega osmega do doma lahko prinesel jaz v naročju, zdaj bi že znal.
 

Razburjeni pitoni

Ko se s kanujem vrnemo v pristan, je vzdušje nepopisno. S trofejo se seveda moramo slikati, prizor z vsemi sedmimi pitoni je nor. Takoj pa nam postane jasno, da imajo tudi kače vsaka svojo osebnost. Največji, petmetrski piton je očitno v depresiji, saj na travniku leži povsem negibno. Drugi radovedno vijuga po Amyjinih rokah. Piton, ki sem ga iz vreče izvlekel jaz, je vidno razburjen. Takoj mi hoče pobegniti, a ga ujamem za rep. Ves čas vijuga, sika proti Tomu, skače vanj, ga grize v škorenj, ko pa dojame, da ga nekdo vleče za rep, se nemudoma obrne in skoči proti meni. Spustim ga in odskočim, on pa spet v beg. Nekako vseh sedem pitonov obvladamo, se jih dodobra nagledamo, jih pestujemo, nato pa pospravimo v zaboj. Res veličastne in spoštovanja vredne živali!

Ko nato začnem tuhtati, kako se z roba Evergladesa pozno zvečer z javnim prevozom vrniti, vprašam Toma, kam se odpravlja. »V Miami.« O, res srečno naključje, potem grem lahko s tabo! »Ni naključje. Seveda te bom peljal – zdaj si član naše lovske družine! Naredil si izpit. Brez tebe ne bi našli zadnjih treh pitonov!«

Ja, za trenutek sem bil res lovec na pitone ...