V Burmi je po 50-letni vojaški diktaturi čutiti nov optimizem, a od prebivalcev tudi zdaj, ko je Aung San Su Či izborila svobodo govora, ni slišati travm. Kot da so z budistično potrpežljivostjo počakali spremembo sistema in so mirni še naprej.

Nekdanje kolonialistične fasade prestolnice Rangun so že pošteno zdelane, saj nikoli niso bile obnovljene. V mestu vladajo umazanija, prometni kaos, pripeka, smog, gneča. Moški imajo noge ovite v nekakšne dolge prte in zaradi žvečenja betel oreščkov pljuvajo rdečo slino, ženske imajo lica pobarvana z bledorumenim premazom – za zaščito pred soncem in kot ličilo. Mimo gre »četica« obritih budističnih menihov v temnordečih tunikah s pahljačami in skledo – po nabirke.



Ljudje so sproščeni, prijazni. Na razpadajoče mestne avtobuse vstopajo s cestne strani. Očitno je bila osamosvojitev izpod Velike Britanije nekoliko nerodna: avtomobili imajo krmilo še vedno na desni strani – a promet ne poteka po levi, ampak po desni. Prehitevanje je zato še posebno nevarno, ker voznik težko vidi na levo.

Na griču nad mestom pa vlada popolno nasprotje: pravljična oaza čistoče in miru – veličastni zlati tempelj Švedagon. Ikonična zlata stupa, visoka 112 metrov, je središče burmanskega budizma, saj menda skriva relikvije osmih Budovih las. Stupo obkroža nešteto belih in zlatih oltarčkov, templjev, pagod in paviljonov z zavihanimi strešicami ... Verniki se sprehajajo okrog stupe, prinašajo na oltarje bananine ikebane, prižigajo dišeče palčke, zajemajo vodo in jo polivajo po marmornatih kipcih bogov. Mladina sedi na tleh v globoki molitvi, budistični menihi pa počivajo v senci in drsajo po telefonih. Prava duhovna oaza! Rangun ima veliko budističnih draguljev, tudi orjaški, 65 metrov dolg kip ležečega Bude. Na vhodu vsakega templja se je treba sezuti, a vzroka za strah, da bi obuvala kdo ukradel, ni, saj v Burmi tega nihče ne počne. Budistična etika je tako vkoreninjena, da kriminala ni.
 

Poklon srečnemu Budi

Še bolj okrašeno s čudovitimi templji je drugo največje mesto Mandalaj. Je multietnično središče: Burmanci imajo noge povite v »prte«, veliko je budističnih menihov, muslimanskih bratov z bradami in belimi čepicami, Indijke v sarijih na ulici pečejo rotije, Kitajci imajo v lasti trgovinice in skladišča. Med vsem tem je tudi kakšna zahodnjaška slaščičarna.

Zvečer ljudje v okrepčevalnicah gledajo televizijo, berejo časopise in pijejo pivo. Za trenutek se pridružim fantom, ki sredi ulice brcajo votlo žogo iz ratana: podajajo si jo tako, da čim manjkrat pade na tla.



Templji Mandalaja so znani po kovanju zlatih lističev, ki jih verniki lepijo na Budove kipe. Najbolj slikovit je zlati tempelj na vrhu Mandalajskega griča. Do njega vodi neskončno stopnišče, mimo številnih manjših templjev, kjer se najde tudi prerok, ki bere z dlani. Na vrhu se dviga velika zlata stupa s templjem ornamentiranih obokov in stebrov. Ljudje se klanjajo pred oltarji, tlačijo bankovce kjatov v gobec kipoma kraljevskih kober, pijejo sveto vodo iz lončenih posod na krožnem stojalu: vsaka je vezana na določen dan v tednu in planet.



Ena najlepših poti v Burmi je plovba z barko po reki Iravadi iz Mandalaja v Bagan: žene na obrežju otepavajo perilo, možje s čolnov lovijo ribe, otroci nam pred lesenimi kolibami mahajo, v daljavi pa se po hribovjih kažejo beli templji in kipi Bude.
V Baganu najamem kolo in se odpeljem na podeželje. Kmečkim ženskam pomagam prebirati posušene stročnice in jih sipati skozi sito, da se vsi malo zabavamo. Na dvorišču templja Švezigon z zlato stupo, podobno Švedagonu, me starke odvedejo do »srečnega Bude« in takoj dobim vrček z vodo: politi jo moram po kipcu, ponavljati mantre in vreči kokosove krhlje v lavor.
 

Pomembnost električnega razdelilca

Po celotnem območju Bagana se iz savanskega rastja dvigajo slikoviti opečnati tempeljčki. Menda jih je 2200 in so ostanki starodavnega mesta iz 10. stoletja, ki ga je ustanovil prvi burmanski kralj Anavrata. Templji so različno vzdrževani. Vsi večji so grajeni kot štirikotne piramide s štirimi vhodi in štirimi oltarji s kipi Bude. Zunaj je 35 stopinj Celzija, notri pa prijetno hladno in domačini se klanjajo kipom. Splezam na vrh: s kokosovim orehom v naročju je sončni zahod z neštetimi silhuetami baganskih templjev res veličasten.



Moški se zvečer zbirajo v okrepčevalnicah, pijejo lokalno pivo ali čaj z mlekom, srebajo kari z rižem, kadijo tanke dolge cigare in gledajo angleško nogometno ligo. Stavijo in vzklikajo. Eden od njih, Soe Soe, odnese družini domov večerjo: kari – v majhni plastični vrečki! Povabi me na obisk: majhna lesena koliba na kolih, na dvorišču je le ognjišče in sod z vodo. Polovico kolibe zavzema ograda za konja in voz – z njima Soe Soe preživlja družino, on pa z ženo in štirimi hčerami živi v tesnem prostoru na preprogi iz ratana, kjer ni ničesar, razen ene omare in televizorja. In seveda električnega razdelilca – da lahko polnijo vsak svoj pametni telefon. Spijo kar na tleh. Pa vsi zelo veseli in prijazni.

Popolnoma drugače je v burmanskih hribih na vzhodu, med katere je ujeto znamenito jezero Inle. V izhodiščnem kraju Njaungšve me čolnar posede v podolgovati čoln in v sončni pripeki odbrziva po rečnem kanalu, ki se razširi v široko jezero. Opaziva ribiče z znamenitimi slamniki na glavah, ki lovijo ribe na prav poseben način: stojijo na kljunu čolna, potapljajo vrše, se opirajo na veslo, da razprejo ali poberejo mreže, in udrihajo z vesli po gladini, da usmerjajo ribe.


 

Zlati stolpi Indeina

In najdeva vas, kjer so doma: Nam Pan – vas na vodi. Dobesedno to pomeni »hiše na kolih«, sredi jezera! V vrstah, kot da bi bile med njimi ulice ... pa je le voda. In namesto avtomobilov so pred njimi privezani čolni. Že otroci krmarijo kot poklicni čolnarji. Tudi pošta je na kolih!

Jezero se zoži v kanal, sredi bambusovega gozdička leži vasica Indein z lokalno tržnico. In tam najdem najlepši kraj na svetu: zlati tempelj Indeina. Na odprtem se na stotine slokih zlatih in belih stolpičev, strnjenih drug ob drugem, kopa v soncu. Kamorkoli se ozrem, povsod se prijetno blešči. Stupe tu stojijo že tisočletje in pol. Občutek med bosim stopanjem po gladkih ploščicah je neopisljiv. In popolna tišina ... Potem se začne magija: vsaka stupa ima na vrhu pokrov, s katerega visijo nešteti zlati zvončki. Ko jih zbudi nežen veterc, začnejo žlobudrati drug čez drugega, kot bi se med seboj pogovarjali. Bolj ko zapiha, bolj se razburijo – tako nastane čarobna harmonija zvončkljanja. Res magičen kraj.