Na Majorki še zadiši po starih Pepinih receptih

V uniformiranem resortu Cala Ratjada na vzhodu Majorke je še mogoče najti bolj osebno izkuš­njo domačnosti in destinacijo za povrhu še okusiti.
Fotografija: Rt Formentor je ena najbolj prepoznavnih majorških razglednic. FOTO: Gašper Završnik
Odpri galerijo
Rt Formentor je ena najbolj prepoznavnih majorških razglednic. FOTO: Gašper Završnik

»Zgodilo se je nekaj pomembnega, števec sem premaknila na začetek,« je nedaleč od Palme na festivalu Mallorca Live Summer pela kantavtorica Rozalén. Glasbenica iz Albaceteja je verze posvetila ženskam, ki so šle skozi težko preizkušnjo raka na dojki, a rahlo iz konteksta vzeto besedilo je na začetku poletja ujelo tudi razpoloženje na največjem španskem otoku. Delno precep­ljena Evropa se je počasi prebujala iz pandemične hibernacije, temne mesece pa smo si na Majorki za seboj želeli pustiti tako prvi obiskovalci kot domačini in vsi, vpeti v turistično dejavnost.

image_alt
Unesco naj zaščiti najboljši trenutek dneva


Medtem ko se je več tisoč ljudi prepustilo skoraj pozabljeni izkuš­nji poslušanja glasbe v živo, je na drugi strani otoka Pepa Fernández​ Aguilar spretno vijugala med mizami in kuhinjo svoje restavracije. Na terasi je posedalo nekaj turis­tov, morda iz celinske Španije ali drugih delov Evrope, mizo ali dve pa so zagotovo, kot vsako jutro in večer, zasedali stalni gostje. Za pretežno starejšo skupino sosedov je restavracija Ca na Pepa (Pri Pepi) v zadnjih letih postala središče družabnega življenja, za turiste pa ena redkih priložnosti, da v Cali Ratjadi, uniformiranem sredozemskem resortu, dobijo bolj osebno izkuš­njo domačnosti in destinacijo za povrhu še okusijo.

Pepa Fernandez Aguilar je restavracijo v središču Cale Ratjade odprla skupaj z možem, ko se je on znašel na seznamu presežnih delavcev ene od večjih hotelskih verig. FOTO: Gašper Završnik
Pepa Fernandez Aguilar je restavracijo v središču Cale Ratjade odprla skupaj z možem, ko se je on znašel na seznamu presežnih delavcev ene od večjih hotelskih verig. FOTO: Gašper Završnik


Naključni obiskovalec bi težko prepoznal, da je bila Cala Ratjada, ki leži v neposredni bližini najbolj vzhodne točke Majorke, od koder se pogled odpre vse do Menorke, nekoč mesto, kjer se je večina preživljala z ribištvom. O tem danes bolj ali manj dajo vedeti le še stare fotografije ter notice v turističnih vodnikih in pros­pektih. Barke in mreže so izrinile sto in ena trgovinica s spominki ter šablonske restavracije in bari, hotelski kompleksi so se razširili kot delta različica koronavirusa. V mestu, kjer živi okoli šest tisoč ljudi, je vsaj trikrat toliko razpoložljivih prenočišč. Za svojo so Calo Rat­jado v iskanju zabave vzeli mladi in predvsem Nemci. Nekateri so se na vzhodnem delu Majorke ustalili, nemalo se jih tja redno vrača.
 

Sladice in sezonske jedi


K Pepi naju je z bratrancem pripeljal smerokaz v nemščini, a nama je alfa in omega restavracije dala hitro vedeti, da ne govori tujih jezikov, in vendar se razume z vsemi. »Imam ta dar,« se je zasmejala Andaluzijka, za katero se mi je zdelo, da je ena tistih redkih ljudi, v družbi katerih je vsakomur prijetno. Na otok se je iz Cádiza preselila pred več kot 40 leti, restavracija pa je osrednji del njenega življenja postala šele pred kratkim. V središču Cale Ratjade sta jo odprla skupaj z možem, ko se je on znašel na sez­namu presežnih delavcev ene od večjih hotelskih verig. Na začetku nove poti, ki je bila dolgoletna želja Pepinega soproga, sta si pomagala z njegovo odpravnino, odločit­ve pa nista nikoli obžalovala.

Cap des Pinar na Majorki. FOTO: Gašper Završnik
Cap des Pinar na Majorki. FOTO: Gašper Završnik
 »Sem novinka v cehu, prej nisem delala v strežbi,« je z močnim andaluzijskim naglasom poudarila Pepa, medtem ko je mož v kuhinji za naju pripravljal tradicionalni goveji rep (rabo de toro) in druge jedi po njenem priporočilu. »A moram povedati, da nama je v teh petih letih šlo zelo dobro, domačini so se odlično odzvali.« Čeprav je podobnih restavracij po Španiji veliko (nad točilnim pultom so pripete loterijske srečke, v kotu sameva igralni avtomat ...), med poplavo obratov, prilagojenih množičnemu turizmu, izstopa tako po toplini kot ponudbi. »Stranke se vračajo, saj poznajo moje domače sladice in druge jedi,« je pritrdila Pepa. »To so stari recepti.«

Med svojimi specialitetami – največ poudarka dajeta kakovost­nemu domačemu mesu in svežim ribam – je omenila carrillo ibérico, jedilnik pa čim bolj prilagaja sezoni – »pozimi je skoraj vse na žlico« –, manjkati ne smejo niti vampi in cuchifrito andaluz, za veliko noč so nepogrešljive torrijas in polenovka s čičerko. Z možem si neprestano izmenjujeta nasvete in ideje. »Čeprav se včasih sporečeva, se odlično razumeva,« se je zasmejala. Njena domena sicer ostajajo sladice in prav tu je našla posebno poslanstvo; na krožnike vrača jedi, ki so zdrsnile v pozabo.

Ni težko razumeti, zakaj trume turistov vsako leto prihajajo na največji španski otok. FOTO: Gašper Završnik
Ni težko razumeti, zakaj trume turistov vsako leto prihajajo na največji španski otok. FOTO: Gašper Završnik

 

Pogubne posledice množičnega turizma


Pepin nalezljivi entuziazem se je umaknil tegobi, ko se je pogovor dotaknil zdravstvene krize. Čeprav Baleari niso bili med najbolj prizadetimi deli Španije, jim virus ni prizanesel. »Toliko ljudi je umrlo povsem samih,« se je, medtem ko si je vzela kratek premor za cigareto, vidno pretresena spom­nila prvih mesecev pandemije. To obdobje je bilo velika preizkušnja tudi za njuno restavracijo. Več mesecev sta bila na prisilnem čakanju, lokal je bil zaprt, stroški so se kopičili, za nameček je bila lanska sezona tako rekoč izgubljena. A kot je dejal eden od rednih gostov, ki se je pridružil klepetu, je bilo morda Pepi malo lažje kot drugim, saj se je lahko v mrtvilu zanesla na zvestobo domačinov.

Konec junija je že kazalo bolje, obiskovalci so se vračali, a številke so bile daleč od rekordnih. Teh si Pepa in njeno stalno omizje niti ne želijo, treba je začeti znova, jih je razumeti. Nekoč so v njihove kraje zahajali manj številni, toda dobri gostje, danes prevladujejo predvsem turisti, ki posegajo po cenenih aranžmajih, v katere je vključeno vse. »Uničil nas je turizem all inclusive,« so bili enotni. »To je katastrofa, namesto da bi hodili ven in trošili zunaj, jedo in pijejo v hotelu.« Domačinom tako ostajajo predvsem negativne plati navala obiskovalcev: hrup, gneča, uriniranje … »Ne vem, zakaj bi še kdo želel živeti tukaj,« se je vprašal Pepin soimenjak, ki z ženo večere preživlja v restavraciji pod svojim domom. »Meni je kraj všeč, ko ni množičnega turizma,« je dodala Pepa. »Takrat ostanemo domačini, lokali z glasbo so zaprti, lahko se spočijemo in uživamo v mestu.«

Cala Agulla. FOTO: Shutterstock 
Cala Agulla. FOTO: Shutterstock 


Nenadzorovana rast turizma, pri kateri so kratkoročne koristi pomembnejše od trajnostnega vidika, ni omejena le na Calo Rat­jado, plat zvona bijejo tudi na drugih koncih Balearskega otočja, temu ne nazadnje pritrjujejo statistični podatki. V toplih mesecih leta 2019 se je v tem delu Španije, kjer živi milijon ljudi, zvrstilo 11,8 milijona obiskovalcev, so zapisali pri lokalnem časniku Última Hora. Kako zelo so odvisni od turizma, se je potrdilo lani, ko se je po izbruhu zdravstvene krize tukajšnje gospodarstvo skrčilo za petino, največ med vsemi španskimi avtonomnimi skupnostmi.

Z najbolj vzhodne točke Majorke se v jasnem vremenu pogled odpre vse do Menorke. FOTO: Gašper Završnik
Z najbolj vzhodne točke Majorke se v jasnem vremenu pogled odpre vse do Menorke. FOTO: Gašper Završnik


Ne gre pričakovati, da bo pandemija povod za spremembo paradigme. Turisti bodo najverjet­neje še naprej drli na Majorko in ni težko razumeti, zakaj. Že samo v okolici rta Capdepera oziroma Cale Ratjade je kopica vabljivih plaž: denimo peščeni Cala Agulla in Cala Mesquida ali pa ne­obljudena Sa Cova d'es Vellmarí. Daleč ni niti do znamenitega rta Formentor, »srečališča vetrov«, Palme in vijugaste Sa Calobre na zahodu otoka.

***

Poslovila sva se od Pepe, a še preden sva obljubila, da se bova ob prvi priložnosti vrnila, je na mizo prinesla domače zeliščno žganje. »Od tukaj ne gre nihče brez chupita,« je bila odločna. Šilce je pogrelo grlo, prav tako pa je bil topel občutek, da lahko zaradi srčnih ljudi, kot je Pepa, tudi v obljudenih krajih števec še vedno premaknemo na začetek.

Preberite še:

Komentarji: