Odkriti biser, a še vedno oaza v preveč obljudenem Sredozemlju

Prijazni ljudje, izjemna hrana, sanjske peščene plaže in bujno zelenje v notranjosti dežele so samo nekateri izmed številnih argumentov za obisk Albanije. Predsodek, da je Albanija neraz­vita, umazana, nevarna in ne­urejena balkanska dežela, je res samo predsodek, in kot je znano, predsodke najlažje zdravimo s potovanji.

Čeprav so hotelirji in gostinci v Albaniji lani in predlani delovali skoraj nemoteno, so si tudi oni vidno oddahnili, ko so v večini evropskih držav opravili epidemiološke ukrepe. »Seveda nam je odleglo, da so padle omejitve in je končno lahko brez zapletov k nam prišlo več gostov iz tujine. Čeprav ni bilo prav veliko omejitev, povsem sproščeni nismo mogli biti,« nam je povedal Christian, nasmejani natakar v enem od koktajl barov v obalnem mestu Saranda.

Vse polno je lepih krajev, po katerih se je vredno že samo sprehoditi.  FOTO: promocijsko gradivo

Pričakujejo več kot šest milijonov turistov

Kot v večini drugih gostinskih lokalov in hotelov v Albaniji tudi Christian dela za družinsko podjetje; vse poletje je natakar, preostanek leta študira medicino – no, vsaj tako je povedal naši razigrani družbi. V mestu na jugu albanske riviere, nekaj minut plovbe od grškega otoka Krf, se radi pohvalijo, da imajo vsaj 300 sončnih dni na leto. Kot so pred leti zapisali v britanskem dnevniku Guardian, bi lahko albanska riviera postala novi neodkriti dragulj v preveč obljudenem Sredozemlju. Ta dragulj sicer že dolgo ni več neodkrit; lepo urejeno obalno mesto je polno barov, restavracij in različno velikih hotelov, ponudba močno spominja na ponudbo, ki bi je bili deležni kje v Italiji ali Grčiji. Opazna razlika je le v cenah, te so v Albaniji seveda bistveno nižje, medtem ko kakovost prav nič ne zaostaja za tisto v turistično razvitejših sredozemskih državah.

Modro oko ali po albansko Syri i Kaltër, čudovit izvir ledeno hladne vode sredi žgoče Albanije.  FOTO: promocijsko gradivo

Tempo okrevanja po pandemiji je več kot zadovoljil albanske turistične delavce. Kot nam je povedala Mimoza Kola, direktorica marketinga pri albanski turistični organizaciji, so lani našteli 5,6 milijona gostov, večino med poletno sezono, po do zdaj znanih podatkih o rezervacijah pa računajo, da jih bo letos še za petino več. Popolnih podatkov o rezervacijah še nimajo, prvi rezultati, rast povpraševanja in gneča na cestah pa kažejo, da pričakovanja o dobrih šestih milijonih turistov niso pretirana.

Kilometri peščenih plaž ob mestih Vlora, Himara, Saranda in Ksamili so lepo urejeni, obvladujejo pa jih pretež­no lokalni gostinci. FOTO: Arben Celi/Reuters

Alpe in kristalno čiste reke

Podobno kot v Sloveniji se tudi v Albaniji, ki je po površini nekoliko večja in šteje 2,8 milijona prebivalcev, radi pohvalijo, da imajo vse, gore in morje. Kot prejšnja leta v vročih poletnih mesecih turistična organizacija pričakuje velik naval tujih gostov v hribe.

Odročna vasica Theth leži v hribih na severu države, kakšnih 70 kilometrov od mesta Skader na obrežju Skadrskega jezera. Na severu, v albanskih Alpah, je obiska vredna tudi dolina Valbona, pravi biser pa je reka Shalë, ki so jo turisti odkrili šele pred nekaj leti in jo radi primerjajo s Tajsko. Podobno kot na Shalë tudi v kanjonu reke Osum na jugu države ponudniki organizirajo enodnevne izlete z rafti. Skrb, da bi na teh izletih ostali lačni ali žejni, je pri gostoljubnih in ustrežljivih Albancih povsem odveč.

Glavno mesto Tirana je s 700.000 prebivalci tudi največje v državi. FOTO: promocijsko gradivo

Na morju je lepo, a ne boste sami

Polotok Karaburun ponuja vrsto lepih prodnatih plaž in skritih zalivčkov s kristalno čistim morjem, ki so dostopni zgolj s plovili. Zgodovinsko mesto Berat s svojo 2400-letno zgodovino sodi na vrh priporočil, ki vam jih bo dal katerikoli Albanec, ki ga boste na ulici vprašali za nasvet in usmeritev. Gjirokastra v južni Albaniji z okoli 30.000 prebivalci je na seznamu Unescove svetovne dediš­čine vpisana kot redek primerek dobro ohranjenega osmanskega mesta, ki so ga zgradili kmetje z velikih posesti. Nad njo je trdnjava, v kateri vsakih pet let pripravijo odmeven folklorni festival, v mestu pa ne manjka večjih ali manjših tradicionalnih restavracij, ki bodo navdušile tudi najbolj zahtevne jedce.

Od pomladi do pozne jeseni je meka za domače in tuje turiste albanska riviera. Kilometri peščenih plaž ob mestih Vlorë, Himarë, Saranda in Ksamil so lepo urejeni, obvladujejo pa jih pretežno lokalni gostinci. V zameno za deset evrov dobite na eni od takšnih plaž dva velika lesena ležalnika in velik senčnik ter neprestano nasmejanega natakarja, ki od daleč vidi, kdaj zmanjka rose na steklenici vašega piva. Cene v teh restavracijah so zelo znosne. Za primer, za kosilo za osem zelo krepkih jedcev, različne predjedi, ribe, školjke, raki, hobotnice, solata, nekaj vrčev vina in še nekaj več steklenic piva ter posladek, smo plačali 120 evrov, z napitnino vred.

Tudi to je podoba albanskega turizma. FOTO: Gent Shkullaku/AFP

Na začetku junija smo ob teh plažah še našli parkirni prostor, kot so nam povedali naši gostitelji, pa je na vrhuncu sezone promet­na gneča veliko manj znosna. Če smo v prejšnjih letih lahko brali o težavah s smetmi, ki naj bi jih imeli v tukajšnjih obmorskih krajih, tega med našim obiskom ni bilo opaziti. Nasprotno, na eni od rajskih plaž smo videli ljudi, ki sredi dneva redno čistijo pesek, tudi najmanjši ogorek ni imel možnosti, da bi tam obstal več kot nekaj minut.

Dolg seznam priporočil

Mimoza Kola je vesela, da so v prvih štirih mesecih že dosegli mejnik milijon gostov iz tujine, to je 42 odstotkov več kot lani v primerljivem obdobju. Obisk iz sosednje Grčije se je pošesteril, prav tako je šestkrat več gostov prišlo iz Španije, Italijanov je trikrat več. Čeprav lani skoraj niso imeli omejitev, je bilo gostov iz teh turistično razvitih sredozemskih držav malo, zlasti zaradi ukrepov pri njih doma. »Lahko rečemo, da so bili Poljaki edina organizirana skupina turistov, ki redno prihaja na albansko obalo in niso bili odsotni niti med pandemijo. H gostom iz Poljske lahko prištejemo še druge Vzhodnoevropejce, kot so Ukrajinci, Belorusi, Rusi in Srbi,« je naštevala Kola. Na albanski obali so v zadnjih dveh letih pogrešali tradicionalne goste iz skandinavskih držav in Nemčije, vendar agencije napovedujejo, da se bodo letos začeli vračati v dobro znane hotele na območju Golema in Sarande.

Priljubljeno obmorsko mestece Ksamil. FOTO: promocijsko gradivo

Ker smo z družbo v Albaniji ostali le nekaj dni, smo Mimozo Kolo prosili za nekaj priporočil, kam naj se podamo naslednjič, ko bomo spet prišli v njihovo prelepo deželo. »Albanija ponuja gostom vse vrste turizma, od morskega, gorskega, kulturnega do zdrav­stvenega in zdraviliškega. Veliko je lepih krajev, po katerih se je vredno že samo sprehoditi. Valbona in Theth sta čudeža albanskih Alp, ki ju morate obiskati. Kulturni biseri v mestih Berat, Gjirokastra, Skadar in Kruja so tudi priljubljeni med našimi obiskovalci. Korča in Pogradec s tamkajšnjimi umirjenimi vasmi sta prijetna za oddih ne le pozimi, temveč tudi poleti, predvsem za dopustnike, ki želijo uživati v miru in zelenju,« je naštevala Mimoza Kola.

Ljubitelje aktivnega dopusta utegne pritegniti še veslanje po Vjosi; ta 270 kilometrov dolga reka je ena pomembnejših v državi in je med zadnjimi v Evropi, ki še niso regulirane. Načrtom, da bi jo zajezili in na njej postavili hidroelektrarno, se s skupnimi močmi upirajo ekologi in ljubiteljski veslači z vsega Balkana. Pomembno vlogo med njimi imajo tudi Slovenci, nam pove simpatični lastnik kampa ob reki, ki je ravno med našim obiskom gostil skupino ekoloških protestnikov proti gradnji jezu na tej reki, ki s svojo barvo marsikje močno spominja na Sočo. »V tem svetu zmagujejo tisti z denarjem in dvomim, da bo v primeru Vjose drugače. Zdaj imamo tu še biser, kako dolgo bo še ostal nedotaknjen, ne ve nihče. Zato Slovenci, vabljeni v Albanijo čim prej, da jo vidite takšno, kot mora biti,« je v slovo povedal lastnik kampa, pri katerem smo se mimogrede ustavili na kavi.