Ne glede na globalizacijo je še vedno eno glavnih vprašanj, preden greš na potovanje: koliko denarja potrebuješ in v kakšni obliki? Večkrat sem se prepričal, da je od tega precej odvisna usoda potovanja. Ponekod ne sprejemajo kreditnih kartic, drugod ni bankomatov ali so v okvari, na koncu pa je tu še stalni pomislek: kaj, če mi ukradejo denar? A tudi ko vse premelješ, se lahko pojavi še kakšno neljubo presenečenje ...



Ko sem šel prvič na pot, bilo je v 90. letih, so bili najvarnejša alternativa gotovini potovalni čeki. Če so ti jih ukradli, si jih lahko kjerkoli preklical in dobil nove. Svojo identiteto si izkazoval zgolj z lastnoročnim podpisom, ki se je moral ujemati s podpisom v potnem listu. A imel sem problem: v potni list smo se takrat še lahko podpisali naknadno, in to sem naredil med tem, ko sem v Grčiji v stanju okajenosti in vesele sproščenosti ustvaril nečitljivo kraco, ki je nikoli več nisem znal ponoviti. Tako sem se moral vsakič namučiti, da bi jo čim bolj pristno ponaredil.

Toda prodajalec turbanov v Pakistanu je bil potrpežljiv. Ko z mojim podpisom ni bil zadovoljen, mi je rekel, naj se še enkrat podpišem. In še enkrat in še enkrat. Ves potovalni ček je bil porisan z mojimi podpisi, dokler mi ponaredek nekje v spodnjem kotu druge strani končno ni uspel. Prodajalec je bil zadovoljen, jaz pa tudi, ker me je izplačal.


 

Brez pribite pare pred bankomatom

Potem so prišle kreditne kartice. Povsod lahko že plačuješ z njimi in gotovine sploh ne potrebuješ več, so mi rekli. Sploh pa ne v Skandinaviji. Na osebnem računu sem imel dovolj denarja, pa sem šel s kartico po Skandinaviji. Daleč na sever, na arktično območje in čez mejo v Rusijo do Murmanska.

Nato mi sredi potovanja v največjem zakotju bankomat ne da denarja. Da je kartica prazna. Nemogoče! Kličem banko v Slovenijo. »Mesečni limit na kartici je presežen.« Kakšen limit? Saj imam na računu dovolj denarja! Nak! Kartica ima omejen mesečni limit in se z računa trga šele naslednji mesec, ko se limit spet sprosti. Halo?! Tega mi ni nihče povedal! Jaz sem pa veselo plačeval drago Skandinavijo in dvigoval denar z astronomskimi provizijami, ne da bi vedel. Seveda se je kartica izpraznila.



Kaj storiti? Sredi največjega zakotja ostaneš brez pribite pare. Kako nazaj? In kako preživeti? Gotovine sem imel ravno še za avtobus do Kirkenesa na Norveškem. Misleč, da bom tam prek transferja Western Union od domačih dobil gotovino, saj je ta transfer na voljo povsod po svetu, tudi v najzakotnejših afriških vaseh ... Le na Norveškem ne!

Odločil sem se, da bom šel pač na avtoštop do doma, namesto da bi nadaljeval na Nordkaap. A daleč na severu Norveške je promet tako redek, da se v enem dnevu nisem premaknil za več kot deset kilometrov. Tedaj ugotovim, da sem presegel samo limit dvigovanja denarja, ne pa tudi limita plačevanja! Nazaj v Kirkenes! A spet mi to ni pomagalo: vozovnico za Finsko si lahko kupil samo na avtobusu z gotovino. Pomislil sem, da bi se ponudil kakšnemu domačinu, da mu v trgovini s kartico plačam nakup, on pa meni dvigne gotovino. Pa v vsem Kirkenesu tega nihče ni bil pripravljen storiti. No, mi je pa šofer avtobusa šel na roko: vozovnico sem plačal šele na končni postaji na Finskem s kartico. Medtem pa mi je banka tudi že izjemoma povečala limit.
 

Tudi gotovina zataji

Ta nevednost me je veliko stala in je bila poučna lekcija iz monetarnih osnov. In teh ne zmanjka. V Keniji in Kostariki se mi je na primer zgodilo, da mi je bankomat lažno kazal prazen račun. Tako zadnje čase potujem z razpršenim sistemom: nekaj gotovine, dve različni kreditni kartici in zdaj še virtualna kartica. To se je izkazalo za dobro v Krasnojarsku sredi Sibirije, ko sem šel na bankomat. Trikrat sem vtipkal kodo PIN, zavrnilo jo je in požrlo kartico. Jeza me je popadla, ko sem dojel, da sem vtipkoval PIN-kodo telefona. A sem se takoj pomiril: zamenjat sem šel rezervno gotovino.



Vendar tudi dobra stara gotovina zataji. Zaradi varnosti jo nosim skrito v pasu, a če jo želim stlačiti vanj, jo moram na tesno prepogibati do zmečkanega. Kar pa v nekaterih deželah ubije vso njeno vrednost. V Indoneziji so me tako večkrat odslovili. Pa čisto novi bankovci, nič strgani. A tam je dovolj že, če imajo ušesa. Bankirko v Ujung Pandangu sem rotil, da nimam druge možnosti in da je pristranska. Ne, je rekla, glejte: strojček jih ne sprejme. No, po petem poskusu jih končno je!

Le enkrat mi je prišlo prav, da sem ostal brez denarja: na indijsko-nepalski meji. V resnici nisem ostal brez, ker sem imel skrite potovalne čeke, sem pa ostal brez indijskih rupij, saj sem načrtno vse porabil do meje. Ker pa sem nevede prekoračil trajanje vizuma za en dan, sem prišel v nemilost pri indijskem cariniku. Zahteval je, da mu plačam, če hočem, da me spusti. Pokazal sem mu prazno denarnico in imel veliko srečo: spustil me je!