Kamnite podobe Celja: zverinjak, ki ga obiskovalci ponavadi spregledajo

Valižanska pisateljica Jan Morris je v svoji knjigi o Benetkah posebno poglavje posvetila v stene vzidanim kamnitim podobam. Tam jim rečejo kar kamni – pietre. Pisala je o heraldičnih znakih, grbih družin, ki so izginile brez zgodovinskih sledov, insignijah, nizkih reliefih, ploščah zaobljub, medaljonih …, največ pa o favni v kamnu. Te skromne, pogosto pozabljene skulpture imajo tako rekoč vsa stara mesta. Vsak dan hodi mimo njih tisoč ljudi in dva tisoč oči gleda drugam. Hitijo k večjim, bolj slavnim znamenitostim.

Površina teh pozabljenih kosov obdelanega kamna počasi izginja. Podloge, na katere so pritrjene podobe, popuščajo, se posedajo, krušijo, rušijo ... Ne prizanaša jim čas, še manj vlažne noči, ki se gibajo po mestnih ulicah, patina jih pogosto prekrije v celoti. Včasih se vprašamo: so mojstri radi izdelovali te skulpture? Ne vemo. Premalo so slavne, premalo so jih povzdignile v umetniških krogih.

Pavel Medvešček, preučevalec poganskega izročila, v svoji knjigi Let v lunino senco pripoveduje o dialogu med človekom in kamnom. Govori o svetosti kamna. Če ta svetost velja za monolitne naravne strukture, zakaj ne bi vsaj podobno razmišljali o mestnih kamnih, ki nosijo svoje zgodbe, ustvarjene pod rokami neznanih umetnikov, rokodelcev, zidarjev, skromnih klesarjev, in pogosto delujejo bolj pogansko kakor krščansko? Tudi pisatelj Predrag Matvejević je v neki zaprašeni knjigarnici v Benetkah po naključju naletel na stare bukve, ki se posvečajo živalskim zunanjim kamnitim strukturam.

Kaj pa pri nas?

Pisateljica Jan Morris kamnite živalske podobe poimenuje zverinjak – bestiarij. Umetnostni zgodovinarji imajo za vse te večinoma zapuščene podobe še eno ime – sculture erratiche ali potepuške skulpture. Oboje sta lepi, povedni imeni. Jan Morris v Benetkah rada išče favno iz kamna. Takoj bolj razumemo ime bestiarij. Kaj pa mi? Kje lahko najdemo kamnit bestiarij v Sloveniji? Mnoga stara mesta jih imajo: Ptuj, Škofja Loka, Piran ... In Celje, knežje mesto, ki se je v letih svojega vrhunca ob zatonu srednjega veka sončilo v slavi. Staro krilatico, da tistim, ki jih hočejo bogovi uničiti, najprej vzamejo pamet, so ponavljali o Benetkah, toda padec Celja je z njimi vsaj primerljiv.

Zanimivo je, da je prav Celje tisto mesto, ki skrite zgodovinske detajle odlično brani pred zavistjo sveta, kar velja tudi za omenjene kamnite živalske podobe. Ti liki predstavljajo element mestnega razpoloženja, prismuknjene, a ljubeče obsedenosti. Razveselijo nas, kadar jih po naključju zagledamo, kakor hladen mornar v noči, če to primerjavo povemo s Stephenom Kingom.

Če bi Jan Morris kdaj hodila po Celju iz srednjeveškega časa, bi morda o njegovi favni v kamnu in njeni simboliki povedala nekaj podobnega, kakor je zapisala o Benetkah, čeprav seveda ne v takšnem obsegu: Vzemite, na primer, neštete izklesane živali, ki krasijo to mesto in mogočno prispevajo k njegovi grotesknosti. Tukaj ni živalskega vrta, toda prismojena menežerija je vklesana v njihove zidove, kajti kamor koli greste, z zidov strmijo v vas ta nora bitja …

Največ je levov

Je prijateljstvo s sv. Hieronimom položaj levov, teh najpogosteje zastopanih živali v celjskem kamnu, povzdignilo v hierarhiji? Konec koncev je v Zbirki starih mojstrov Pokrajinskega muzeja tudi Dürerjev lesorez Sv. Hieronim pri pisanju, ki prikazuje to nenavadno partnerstvo. Lev simbolizira pogum in modrost. Takšna je celotna paralela levjih obrazov na pročelju hiše na Miklošičevi 9. Ležeči lev na vhodu v župnišče sv. Danijela je sicer rimski – lev pa nastopa tudi v eni od svetopisemskih zgodb o preroku, ki mu je posvečena farna cerkev, imenovana tudi opatijska.

Leva na pročelju Stare grofije so naredili iz peščenjaka in je varno spravljen v grbu grofov Thurn-Valsassina, ki so bili lastniki omenjene zgradbe. Na Stanetovi ulici je lev bel. Kot del štukature izrazito odstopa od opečnatega pročelja. Nam najlepši pa je majhen poznobaročni levček iz marmorja na vogalu hiše na Gosposki ulici, prav tam, kjer se ta dotika Glavnega trga. Tudi latinski napis, ki ga nosi, Svetemu Nepomuku, zaščitniku, bodi v čast, se lepo sklada z vodno bližino. Savinja teče nekaj minut stran in celjski splavarji so nekoč sloveli daleč naokoli.

Število delfinov, teh simbolov spoštljivega odnosa do smrti, v mestu ni bistveno manjše od levov. Pravijo, da te bistre živali umrlega tovariša prinesejo na obalo, da bi ga ljudje dostojno pokopali. Odisej jih je izbral za svoj znak, ker so mu rešili edinega sina. Žal jih sveto pismo ne omenja, zato je zanimanje zanje kasneje upadlo. Dva delfina najdemo na rimskem nagrobniku na Vodnem stolpu v Razlagovi ulici, še dva sta izklesana v reliefu na spoliji v zidu farne cerkve, delfin na rimskem kvadru, ki zdaj stoji v pasaži stavbe na Gosposki 10, pa je obrnjen, kot da plava navzdol v podmorje. Na pročelju cerkve sv. Maksimilijana najdemo najbolj nenavadno podobo, v kateri je delfinji par povezan za vedno. Njune ustnice se stikajo v večnem poljubu. Ne moremo si misliti, da kipar ni bil malce čudaški, čeprav gre za nadvse eleganten in nežen prizor.

Na Vrunčevi ulici na Marijinem znamenju iz baročnega 18. stoletja stoji Marija na globusu in s peto razbija glavo kači, ki ovija zemljo. V tem biblijskem motivu kača predstavlja sile zla: prekletstvo, smrtni greh in pogubo. To pa seveda ni edina simbolika, povezana s to živaljo v Celju.

Palico, okrog katere se ovija kača, lepo vidno na Asklepijevi podobi, v obliki medaljona pritrjeni na stavbo, stoječo na vogalu Glavnega trga in Prešernove ulice, sta medicina in lekarništvo vzela za svojo in ta simbol obdržala do danes. Zakaj? Z levitvijo se kača pomlajuje, kot bi pila eliksir večne mladosti. Iz njenega strupa so v antiki, v času Asklepijeve zgodbe, izdelovali zdravilne protistrupe. Zdi se, da se kača ponuja kot največja skrivnost. Ali ve nekaj, česar drugi ne bodo nikoli izvedeli, če se ne bodo zares potrudili?

Kamniti sv. Rok v družbi zvestega psa

Slavna filmska igralka Brigitte Bardot je vedno rada povedala, da je pes njena najljubša žival. Čuvaj doma in varuh čred je simbol vdanosti in zvestobe gospodarju. Njegova vloga je tesno povezana s sv. Rokom, ki je v času epidemije kuge pomagal mnogim. Vedno ga spremlja, običajno s kruhom v gobcu. To je edino živo bitje, ki je bilo pripravljeno pomagati svetniku, da je preživel in postal zavetnik pred hudo boleznijo. Kar nekaj kamnitih sv. Rokov v družbi zvestega psa najdemo v mestu. Tako na nekdanji trgovini z železnino slovite družine Rakusch kot na Glavnem trgu, kjer ga je v nišo na hišni številki 9 postavil Ferdinand Gall, veliki baročni kipar.

Tudi orla, simbol duhovne moči, ni treba iskati prav dolgo. Vidimo lahko dvoglavega avstrijskega orla, še enega na grbu prej omenjene družine na Stari grofiji, najbolj zanimiv pa je motiv njegovega srečanja z golobom, ptico ljubezni, v kateri si je golobji par zvest vse življenje. Kraj njunega srečanja ni nepričakovan. To je streha nad vhodom v neoklasicistično mestno pošto. Orel spremlja kip Ganimeda, prenašalca Zevsovih sporočil, ki ga je veliki bog ugrabil, spremenjen v kralja višav. Golob na sosednjem kipu pa simbolizira goloba pismonošo.

Tudi pravljična bitja

Kamnit bestiarij se lepo prilega dovršenim cerkvam, zavitim zakotnim uličicam in hišam bogatih meščanov. V nasprotju z Benetkami, kjer so se umetniki prepustili navdihu paranoje, so celjske živali prefinjene in izvirne. Konj, človekov spremljevalec pri delu, na potovanjih in v bitkah, je na nagrobni plošči na cerkvi sv. Danijela v svoji stari živalski simboliki videti, kot da bi pravkar skočil iz reke, njegove zadnje noge so neopazne, morda res potopljene v vodo. Glava na močnem vratu je poškodovana, a če si ga dobro ogledamo, zlahka verjamemo, da je to žival, ki je s hitrostjo vetra vozila Pozejdonov voz prek morja.

Najbolj pravljično bitje je zmaj. Nekje zver in pošast, drugje prinašalec blaginje in sreče. Na že omenjeni Rakuschevi hiši je posebna niša namenjena sv. Juriju, junaku, ki je ubil zmaja in rešil človeštvo. V bajeslovnem izročilu je zmaju najbližji grifon, simbol združitve dveh kraljevskih živali – leva in orla. Je Apolonova sveta žival v sončevi štirivpregi. In psihopomp – voditelj duš v onstranstvo. Najlepši grifon je sicer samostojno stoječ kip v rimski nekropoli v Šempetru, čudovito izdelan relief na steni farne cerkve v Celju pa ne zaostaja v ničemer. Gre za posebnega grifona. Na njem sta odlično vidna ribji rep in glava, bolj panterska kakor levja.

Lik kozoroga v stolnici

Živalske figure so stara šola v kamnu, ki še deluje. Na južni strani cerkve sv. Maksimilijana je plošča, izdelana iz pohorskega marmorja, glavnega materiala rimske Celeje. Prikazuje boj na življenje in smrt težko razpoznavnih živali. Najlepše ohranjen je ljubek zajček v teku. Strah ga je, zato je oprezen, toda njegovo bitje prebuja pomlad, saj si v spanju ne zatiska oči.

Čar Celja sta umetnost in arhitektura, pa tudi kaj drugega. Kaj čutnega, kar nas omreži, ko zaključujemo našo pot. Kje drugje bi to storili kot v stolnici sv. Danijela, farni cerkvi, pravzaprav spet na njenem ostenju. V poznogotskem nagrobniku sester Neuberger je dobro viden lik kozoroga, ki ga zaradi kozjih rogov in kopit v krščanstvu povezujemo s Satanom in pozabljamo na njegovo privrženost bogu Panu, ki jo zagovarja grška mitologija. Na sosednjem nagrobniku znane družine Hohenwarter se s kozorogom druži bik, najbolj cenjena daritvena žival, v katero se je tako rad spreminjal veliki Zevs.

Farna cerkev je osrednja točka knežjega mesta. Videla je svoje kneze in ljubezensko zgodbo Friderika in Veronike. Preteklost Celja je čar, žalosten zaradi minljivosti in obenem vesel, samotno vzvišen, fandango melanholije, toda prav zato še bolj izrazit. Tudi oči okamnele favne so gledale zgodovino, v njih je veliko osebnega. Vsrkajo nas vase in nam odprejo Celje – prostor, kot so ga videle neke oči v nekem trenutku.