Mlada Kurdinja in njeni hamburgerji
Na konservativnem severu Iraka je težje od uradnih dovoljenj dobiti dovoljenje družine.
Odpri galerijo
V svoji prikolici v Erbilu Zilan Servud ne pripravlja kakšnih lokalnih specialitet, ampak »globalno« hitro prehrano – hamburgerje, ocvrt krompir in čebulne obročke. FOTO: AFP
Predelane prikolice, v katerih pripravljajo ulično prehrano, v marsikaterem mestu niso posebno redek prizor. Vendar so redkejše v Erbilu, skoraj milijonskem mestu na severu Iraka, tudi prestolnici avtonomnega območja iraških Kurdov. Ena od teh prikolic, pobarvana rumeno in vijolično, pa je sploh prava posebnost. Njena lastnica je namreč 22-letna Zilan Servud, kot kurji zobje redka ženska, ki je na tem konservativnem muslimanskem območju začela lasten posel.
Irak velja za eno izmed držav, kjer je najmanj zaposlenih žensk, le 15 odstotkov. Od teh jih v Kurdistanu tri četrtine dela v javnem sektorju. Da bi začele svoj posel, ženske ne potrebujejo samo vseh uradnih dovoljenj in začetnega kapitala, ampak še nekaj, kar je za marsikatero najtežje, celo nemogoče – dovoljenje družine. Seveda njenih moških članov, se pravi moža oziroma v primeru Zilan Servud, ker ni poročena, očeta.
Očitno spada njena družina med bolj liberalne v Erbilu, s skoraj 8000 let dolgo zgodovino enem najstarejših mest na svetu. Oče ne samo da ji je dovolil začeti posel, ampak ji je celo pomagal izbrati posodo za njeno mobilno kuhinjo. Denar za začetek posla je dobila od nemške vladne agencije za mednarodno sodelovanje GIZ, v kateri si med drugim prizadevajo, da bi se čim več žensk v Kurdistanu (in drugje po svetu) zaposlilo. Danes ji pri delu v prikolici, kjer ne pripravljajo kakšnih lokalnih specialitet, ampak »globalno« hitro prehrano – hamburgerje, ocvrt krompir in čebulne obročke –, pomaga tudi brat.
Če je njeno odločitev sprejela družina, pa to ne pomeni, da ne vzbuja začudenja drugih Erbilčanov. Tako mora pogosto preslišati, kaj za njenim hrbtom govorijo nekatere stranke; češ, zakaj se ukvarja s prodajo hrane, če pa ima očeta in brata. A Zilan se s tem ne obremenjuje. »Zelo vesela sem, da vodim svoj posel. S tem sem dobila svobodo in lahko vsem pokažem, česa sem sposobna,« je novinarjem francoske tiskovne agencije AFP povedala podjetna mlada Kurdinja.
Vse nimajo takšne sreče. Sto kilometrov vzhodno od Erbila, v mestu Rania, je še ena podjetna Kurdinja Šavnem Husein odprla fitnes studio, v katerega se je včlanilo 150 žensk. Ena od članic je sčasoma začela razmišljati o tem, da bi tudi sama začela s poslom. Njene sanje so namreč od nekdaj bile, da bi odprla lastno restavracijo. A ji je mož takoj razblinil upanje. »Rekel mi je, da bo dan, ko bom odprla restavracijo, zadnji dan, ko bom imela dom,« je povedala prebivalka Ranie, ki je iz razumljivih vzrokov hotela ostati anonimna.
Irak velja za eno izmed držav, kjer je najmanj zaposlenih žensk, le 15 odstotkov. Od teh jih v Kurdistanu tri četrtine dela v javnem sektorju. Da bi začele svoj posel, ženske ne potrebujejo samo vseh uradnih dovoljenj in začetnega kapitala, ampak še nekaj, kar je za marsikatero najtežje, celo nemogoče – dovoljenje družine. Seveda njenih moških članov, se pravi moža oziroma v primeru Zilan Servud, ker ni poročena, očeta.
Očitno spada njena družina med bolj liberalne v Erbilu, s skoraj 8000 let dolgo zgodovino enem najstarejših mest na svetu. Oče ne samo da ji je dovolil začeti posel, ampak ji je celo pomagal izbrati posodo za njeno mobilno kuhinjo. Denar za začetek posla je dobila od nemške vladne agencije za mednarodno sodelovanje GIZ, v kateri si med drugim prizadevajo, da bi se čim več žensk v Kurdistanu (in drugje po svetu) zaposlilo. Danes ji pri delu v prikolici, kjer ne pripravljajo kakšnih lokalnih specialitet, ampak »globalno« hitro prehrano – hamburgerje, ocvrt krompir in čebulne obročke –, pomaga tudi brat.
Če je njeno odločitev sprejela družina, pa to ne pomeni, da ne vzbuja začudenja drugih Erbilčanov. Tako mora pogosto preslišati, kaj za njenim hrbtom govorijo nekatere stranke; češ, zakaj se ukvarja s prodajo hrane, če pa ima očeta in brata. A Zilan se s tem ne obremenjuje. »Zelo vesela sem, da vodim svoj posel. S tem sem dobila svobodo in lahko vsem pokažem, česa sem sposobna,« je novinarjem francoske tiskovne agencije AFP povedala podjetna mlada Kurdinja.
Vse nimajo takšne sreče. Sto kilometrov vzhodno od Erbila, v mestu Rania, je še ena podjetna Kurdinja Šavnem Husein odprla fitnes studio, v katerega se je včlanilo 150 žensk. Ena od članic je sčasoma začela razmišljati o tem, da bi tudi sama začela s poslom. Njene sanje so namreč od nekdaj bile, da bi odprla lastno restavracijo. A ji je mož takoj razblinil upanje. »Rekel mi je, da bo dan, ko bom odprla restavracijo, zadnji dan, ko bom imela dom,« je povedala prebivalka Ranie, ki je iz razumljivih vzrokov hotela ostati anonimna.
