Nemirne sanje gluhega pevca
Paul Simon, pevec, kitarist, skladatelj in avtor besedil, je pred meseci, pri 81 letih, ugotovil, da je na levo uho skoraj povsem oglušel. To ga pri živih glasbenih nastopih ovira. Med premiero dokumentarnega filma, ki govori o eni najeminentnejših glasbenih osebnosti druge polovice 20. stoletja na filmskem festivali v Torontu, je Simon povedal, da se z izgubo sluha sicer še ni v celoti sprijaznil, a da se s tem začenja spoprijemati.
»Kitaro igram vsak dan. Omogoča mi, da se kreativno izražam. A kitara je tudi tolažba, če se počutim slabo. Zame je to bistvenega pomena. Nekaj se s človekom zgodi, ko je soočen s prikrajšanostjo, ki spremeni zavest in način komuniciranja z življenjem,« je povedal na festivalskem odru.
Paul Simon je sošolcem Artom Garfunklom začel nastopati še v najstniških letih, leta 1956, do leta 1970 sta odpela serijo pesmi, ki so zaznamovale hipijevske in mirovniške čase. Po letu 1970 je nastopal sam, z Artom sta na oder ponovno stopila leta 1981, potem pa sta skupne nastope ponavljala na vsakih nekaj let. Maja letos, ko je Paul Simon snemal zadnji album Sedem psalmov, je spoznal, da ga je sluh skoraj povsem zapustil.
Simon se še vedno drži starega urnika. Ko posname ploščo, gre na pot. Pravi, da šele med turnejo resnično razišče skladbe, ki jih je posnel in jih med turnejo še razvija. Načrtuje, da bi šel tokrat na pot z dvema kitaristoma, ki bi preigravala pesmi, ki jih je v studiu odigral sam. Ob tem pa ne ve, kako bo prepeval in kako bo lahko glas povezal s kitarama.
Ob premieri filma In Restless Dreams (V nemirnih sanjah) je povedal, da se je njegov sluh poslabšal v zelo kratkem času in da za to ni prave razlage, zato to še toliko težje sprejema. Sprva mu je šlo vse skupaj na živce, ni pa bil jezen, ker je bil prepričan, da se mu bo sluh vrnil, da bo nekako popravil samega sebe. Pa se to ni zgodilo.
Dokumentarec V nemirnih sanjah ne spada med krajše v svojem žanru. Sprehodi se čez celotno kariero Paula Simona, ki traja skoraj dve tretjini stoletja. Režiral ga je Alex Gibney, z oskarjem nagrajeni dokumentarist. Beseda nemir naj bi bila ključ za razumevanje Simonovega ustvarjanja. Nekje v filmu pravi: »Iščem rob tistega, kar je mogoče slišati. Pa rob lahko slišim, a ne povsem. In to je tisto, kar si želim.« Ob novici, da je na eno uho skoraj oglušel, imajo te besede drug pomen.
In tudi himna Paula Simona in Arta Garfunkla The Sound of Silence (Zvok tišine) iz leta 1964 ima ob novici, da je njen avtor skoraj gluh, povsem nov pomen.
