Pa naj bo
Ko je noč oblačna, je še zmeraj luč, ki sije name. Sije vsaj do jutra.
Odpri galerijo
Skulptura Sončni vzhod na Fornačah. FOTO: Boris Šuligoj/Delo
Prababici je lepega dne v času španske gripe počil film. Dovolj je bilo pijančevanja, nasilja, pretepanja, posilstev in incesta v domači hiši. Vzela je lovsko puško in svinjo (pradeda) ustrelila. V braniških župnijskih arhivih pri njenem imenu jasno piše: Ustrelila je moža. Kdo ve, kako bi življenje teklo njenim potomcem, če tega odklona v družini ne bi bilo.
Kdo ve, kako bi bilo, če kako leto za tem fašisti v Trstu dedu ne bi razbili gostilne. Samo zato, ker je bil Slovenec in je imel Leninov kipec v oštariji. In kdo ve, ali bi se jaz sploh rodil, potem ko so očeta z italijansko vojsko peljali v Ukrajino, če Edi ponoči ne bi na stranišču na vlaku pri minus 30 stopinjah dal noge skozi okno, tako da so mu zmrznili prsti in nikakor ni bil primeren za fronto. Vrnili so ga domov. Še pravi čas, enajst let pred mojim rojstvom.
Kdo ve, kako vse bi se lahko zapletlo junija leta 1991, ko so jugoslovanski vojaki grozili z raketami s Škofij, rušilec je strašil ob istrski obali, sirene so tulile ... Trajalo je samo deset, težko je reči težjih ali lažjih dni. In kdo ve, kolikokrat prej in kasneje je šla usoda le za las mimo. Kot pred petimi leti, ko sem mislil, da bo bolezen iz mene stisnila zadnjo kapljico volje, in je samo Mici čudno gledala, kako se sredi noči davim in grgram zdravilo. Trajalo je štiri mesece ... in (vsaj začasno) minilo.
Včeraj sem ponovno užival v filmčku britanskega TV-voditelja Jamesa Cordena, ki mu je sir Paul McCartney povedal, kako je nastala ena iz zajetnega šopa njegovih: Let it be! Naj bo! Paulova mati Mary je umrla (za rakom na prsih), ko je bil Paul star 14 let. Nekaj let kasneje ga je obiskala v sanjah in ga pomirila: »'Let it be. Vse bo še O. K. Ne ženi si k srcu. Pusti!' Ko sem se zbudil, sem čutil veliko olajšanje, saj sem vedel: vse bo dobro! V stiskah vsi potrebujemo samo te tri besede. To je mamina modrost: Ko je noč oblačna, je še zmeraj luč, ki sije name. Sije vsaj do jutra. Zato pusti, naj bo!«
Kdo ve, kako bi bilo, če kako leto za tem fašisti v Trstu dedu ne bi razbili gostilne. Samo zato, ker je bil Slovenec in je imel Leninov kipec v oštariji. In kdo ve, ali bi se jaz sploh rodil, potem ko so očeta z italijansko vojsko peljali v Ukrajino, če Edi ponoči ne bi na stranišču na vlaku pri minus 30 stopinjah dal noge skozi okno, tako da so mu zmrznili prsti in nikakor ni bil primeren za fronto. Vrnili so ga domov. Še pravi čas, enajst let pred mojim rojstvom.
Kdo ve, kako vse bi se lahko zapletlo junija leta 1991, ko so jugoslovanski vojaki grozili z raketami s Škofij, rušilec je strašil ob istrski obali, sirene so tulile ... Trajalo je samo deset, težko je reči težjih ali lažjih dni. In kdo ve, kolikokrat prej in kasneje je šla usoda le za las mimo. Kot pred petimi leti, ko sem mislil, da bo bolezen iz mene stisnila zadnjo kapljico volje, in je samo Mici čudno gledala, kako se sredi noči davim in grgram zdravilo. Trajalo je štiri mesece ... in (vsaj začasno) minilo.
Včeraj sem ponovno užival v filmčku britanskega TV-voditelja Jamesa Cordena, ki mu je sir Paul McCartney povedal, kako je nastala ena iz zajetnega šopa njegovih: Let it be! Naj bo! Paulova mati Mary je umrla (za rakom na prsih), ko je bil Paul star 14 let. Nekaj let kasneje ga je obiskala v sanjah in ga pomirila: »'Let it be. Vse bo še O. K. Ne ženi si k srcu. Pusti!' Ko sem se zbudil, sem čutil veliko olajšanje, saj sem vedel: vse bo dobro! V stiskah vsi potrebujemo samo te tri besede. To je mamina modrost: Ko je noč oblačna, je še zmeraj luč, ki sije name. Sije vsaj do jutra. Zato pusti, naj bo!«
