Turek, ki je obnorel Slovenke

Po Esmeraldi in gorskem zdravniku Slovenija nestrpno pričakuje obisk Buraka Özçivita, zvezdnika turške telenovele Moja boš (Kara Sevda), ki jo za hvaležno slovensko občinstvo ob večerih predvaja POP TV. Z vlogo Kemala triiintridesetletni maneken in igralec dosega uspehe daleč naokoli. Danes bo priljubljen Turek razveseljeval Mariborčane in Celjane, jutri pa bo gostoval v slovenski prestolnici – v City Parku.



Buraka slovensko občinstvo pozna bolj kot prijetnega, čednega, plemenitega Kemala. S tem priljubljenim junakom ima igralec skupno predvsem odraščanje v revščini. Kasneje se je diplomiranec umetniške fakultete v Marmari uveljavil predvsem z delom v manekenskih vodah in prejel naziv svetovnega modela. Večji odmev je dosegel s svojimi vlogami v turških nadaljevankah, še najbolj je zaslovel ravno po zaslugi serije Moja boš. V zasebnem življenju pa je v nasprotju s Kemalom srečno poročen z igralko Fahriye Evcen.

Vabilo in obisk zvezdnika lahko vidimo v kontekstu vse bolj priljubljenih in propulzivnih turških TV-serij, ki so v zadnjih letih postale tudi pomemben turški izvozni artikel. Preverjeno formulo žanra žajfnic so Turki križali z razkošno produkcijo in postali nova velesila popoldanskega ali večernega TV-programa. S številnimi tovrstnimi proizvodi Turki vsako leto zaslužijo 350 milijonov evrov. Moja boš iz množice sorodnih nadaljevank izstopa tudi kot prejemnica prestižne nagrade emmy (v žanru telenovele). S tem je Turčija tudi uraden naziv »telenovelske« meke prevzela od Južne Amerike in prekosila Brazilijo, ki je dosegala lepe rezultate na emmyjih.


 

Ljubezen z ovirami
 

Moja boš je zgodba o revnem Kemalu in premožni Nihan, ki se ob naključnem srečanju na avtobusu zaljubita, a je njuna pot do sreče posejana s kopico ovir. Predvsem družinske razmere in vrsta spletkarjev v njuni bližini lepemu mladem paru grenjo življenje in ju silijo v odločitve, ki jih sprejmeta stežka in iz občutka dolžnosti.



Že ta skopi povzetek kaže, da Moja boš s pridom uporablja žanrske karakteristike telenovele, ki jih tu popestrijo še (vsaj za zahodnjaški pogled) eksotične prvine: scena, jezik in druge kulturne specifike. Vzrok, da so Kemala in Nihan posvojili v marsikaterem slovenskem gospodinjstvu, je forma telenovele. Vsak dan oziroma večer gledalec s priljubljenimi junaki preživi kar nekaj časa, z njimi trpi in sočustvuje. Ob ponovnem razhodu Kemala in Nihana se najbrž prime za glavo, saj vidi, kako neumni so njuni nesporazumi ali pa kako je njuna slaba komunikacija pripeljala do čisto nepotrebnih trenj. Kot bi slavni filmski teoretik David Bordwell s svojo izjavo: »Televizija vam bo zlomila srce,« meril prav na izkustvo spremljanja telenovele, kjer se močno navežemo na glavne igralce in nam je iskreno hudo, ko se jim dogaja kaj hudega ali, še slabše, ko se po koncu serije poslovijo od nas. Prava enigma, ki se drži tega žanra prismuknjenih zapletov in nemogočih obratov ter nekoliko karikirane igre, je to, kako lahko z neprepričljivostjo izzove tako pristna čustva pri čisto razumnih ljudeh.
 

Televizijski osvajalec
 

Poleg žanrske in ekonomske razsežnosti fenomena uspešnih telenovel obstaja tudi njihova politična plat. Spletni portal Pulitzer Center, posvečen podpori raziskovalnega novinarstva, poroča, da so se nad turškimi uspešnicami večkrat pritožili Kurdi, saj naj bi večina turških telenovel to manjšino prikazovala žaljivo ali s posmehom.  

Žanr, ki deluje čisto apolitično, ponavadi temelji na vrsti ideoloških predpostavk; naj gre za vlogo žensk v družbi ali pomen družine v življenju posameznika. Telenovele  lahko bodisi utrjujejo bodisi izpodbijajo družbene stereotipe, ponavadi pa gre pri njih za kar nenavadne ideološke zmesi: tako kot so, denimo, brazilske telenovele znale afirmirati lik revnih delavskih junakov, ne da bi pri tem odrekle podporo katoliški cerkvi.

Da je telenovela lahko prostor političnega boja, je pred leti dal vedeti tudi turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, ki je protestiral proti še eni svetovno znani turški uspešnici Sulejman veličastni. Po njegovem serija, ki se osredotoča na ljubeznsko življenje slavnega vladarja, naj ne bi korektno predstavljala turške zgodovine.

V času Sulejmana je Turčija postala kolonialna velesila, ki si je podredila kar lep kos Bližnjega vzhoda, severne Afrike, balkanske države, njeno ekspanzijo na Zahod pa so evropske sile leta 1529 komaj zaustavile pri Dunaju.

A morda je Erdoğan preveč pikolovski. Konec koncev je nadaljevanka Sulejman veličastni za promocijo Turčije napravila več kot turška politika. Uspešne turške serije nas pravzaprav učijo, da danes Turki ne potrebujejo vojaških intervencij. S svojimi nadaljevankami s še kar konservativnimi političnimi podtoni dovolj uspešno izvajajo kulturno ekspanzijo – v izvozu tovrstne produkcije jih prehitevajo le ZDA.