Bratovševa ploščad: kjer so odrasli številni matici in njihovi jakobi

Avtorji zasnove so model urbane ulice vpeljali na polja in travnike severnega dela Ljubljane.
Fotografija: Avtorji so na območje nekdanjih travnikov in polj z vpeljavo modela urbane ulice skušali vnesti živost mestnega življenja. Foto Aleš Černivec
Odpri galerijo
Avtorji so na območje nekdanjih travnikov in polj z vpeljavo modela urbane ulice skušali vnesti živost mestnega življenja. Foto Aleš Černivec

Bili so kavbojci in indijanci pa filmski pes, novofundlanec Jakob, ki je bil prevelik za blokovsko stanovanje, z njim so za povrhu prišle še razbita šipa, ugriz, lajanje, pritožbe hišnega sveta in vojna proti odraslim ... Vse to sredi resnične urbane scenografije, na novo zgrajene betonske soseske na obrobju ljubljanskega mestnega središča. Po zaslugi filma Sreča na vrvici je eno najbolj legendarnih ljubljanskih sosesk, Bratovševo ploščad BS 7, konec 70. let spoznalo mlado in staro po Sloveniji in Jugoslaviji.

Z nadvse priljubljenim mladinskim filmom Sreča na vrvici so Bratovševo ploščad leta 1977 spoznali tudi vsi tisti, ki tam niso živeli.<br />
Foto promocijsko gradivo
Z nadvse priljubljenim mladinskim filmom Sreča na vrvici so Bratovševo ploščad leta 1977 spoznali tudi vsi tisti, ki tam niso živeli.
Foto promocijsko gradivo


Preden je kakšnih šest kilometrov od ljubljanskega mestnega središča v začetku 70. let začela rasti stanovanjska soseska velikih razsežnosti, so se tam razprostirali travniki in polja kmetov iz Kleč, Savelj in Ježice. Leta 1966 so arhitekt in urbanist, pozneje tudi profesor Vladimir Braco Mušič, ter njegova kolega Marjan Bežan in (Bežanova žena) Nives Starc zmagali na natečaju za urbanistično in arhitekturno ureditev predela Pri ruskem carju, Bežigrajsko sosesko 7 (BS 7) za okoli pet tisoč stanovalcev, ki je zrasla med letoma 1968 in 1979. Pionir krajinske arhitekture Dušan Ogrin pa se je podpisal pod krajinsko zasnovo parka, ki je s skrbno oblikovanim reliefom in skupinami dreves eden najlepših prostorov soseske.

Arhitekti so na rob vaškega prostora, na območje, veliko kar 16 hektarov, inovativno posegli z vpeljavo modela urbane ulice in živostjo mestnega življenja, pri tem pa preizkusili metodo dinamičnega načrtovanja, s katero bi se bilo mogoče prilagajati novim razmeram in potrebam v prihodnosti, ter predvideli vrsto raznolikih pozidav – od višjih do nižjih stolpnic in blokov ter celo atrijske hiše – ob dveh osrednjih ulicah, ki sta bili namenjeni le pešcem, in pod njima skrili parkirna mesta za avtomobile. To je bila ena prvih podzemnih garaž, katerih streha je bila oblikovana kot ulično dvorišče in je naselje povezovala v urbano celoto. »Oblikovanje soseske pa se je opiralo še na druge točke tega prostora, reliefne značilnosti terena, torej savsko ježo pa poglede na Polhograjske dolomite, Julijske Alpe in Šmarno goro in zvonik tamkajšnje cerkve. Silhueta blokov Bratovševe ploščadi sledi silhueti Kamniških Alp v ozadju,« podrobnejše značilnosti povzema arhitektka Damjana Zaviršek Hudnik, ki v soseski živi že od malega in je danes z različnimi, tudi s strokovnimi pobudami aktivna prebivalka četrtne skupnosti Posavje.

Iz časov, ko so jo gradili. Fotoarhiv četrtne skupnosti Posavje
Iz časov, ko so jo gradili. Fotoarhiv četrtne skupnosti Posavje

 

Celo dupleksi z galerijo


Po prvotnem načrtu so bila vsa pritličja stanovanjskih blokov v BS7 namenjena lokalom za različne dejavnosti, ki so bili zasnovani tako, da bi zlahka spremenili namembnost. Toda marsikaj se ni uresničilo, denarja pa je zmanjkalo zlasti za dokončanje zunanjih javnih ureditev in zelenih površin, četudi se sogovornica iz otroških let spominja, da je bilo v primerjavi z danes veliko več urbane opreme in igral, tudi inovativnih iz hlodov in kovine arhitekta Justina Bevka.

»A še pomembneje je, da se je naš prostor igre prav zaradi umaknjenega prometa širil izpred našega bloka, od koder nas je domov mama lahko poklicala z balkona, do vseh zanimivih lokacij, ki so nam omogočale prosto, nestrukturirano igro, veliko smo se vozili s kolesi, po tej široki ulici, ki je omogočala tudi peš bližnjice z Glinškove ploščadi, smo se tudi kotalkali, pozimi pa smo na malih hribčkih preizkušali smuči. Tu je bilo še vse drugo, varna pot v šolo in vrtec, pa trgovina, knjižnica ...« našteva pozitivne plati celostne zasnove.

Stanovanja zelo raznolikih tipov so arhitekti na Bratovševi ploščadi orientirali sever-jug, tako da so bivalne prostore z balkonom usmerili proti jugu, spalne pa proti severu (na Glinškovi in Mucherjevi so stanovanja v smeri vzhod-zahod). Stanovanja, v vrhnjih etažah s prirezanimi strehami so celo dupleksi z galerijo, pa se ponašajo predvsem s prekrasnimi pogledi na Polhograjske dolomite, Julijske Alpe in Šmarno goro. »V sosesko so se naseljevali stanovalci z različnih koncev Slovenije, kar nekaj je bilo tudi stanovanj oficirjev. V našem bloku je stanovalo tudi mnogo uslužbencev, denimo, Ljubljanske banke, ki so tako kot moja mama dobili stanovanjsko posojilo prek službe,« pripoveduje sogovornica.
 

S Svejino kuhinjo iz belega ultrapasa


Sicer pa se je soseska ponašala s centralno kurjavo in dovodom tople vode iz ljubljanske toplarne, med opremo, ki je kupce pričakala v novem stanovanju, pa je bila Svejina kuhinja iz belega ultrapasa, kombiniran štedilnik na plin in elektriko, končana je bila kopalnica, stene (razen v kuhinjah in kopalnicah) so imele tapete oziroma plastične omete, okna pa platnene zavese, je mogoče prebrati v opisu izvedbe in opremljenosti stanovanj, ki ga je zapisalo gradbeno podjetje SGP Stavbenik Koper za svoje kupce oktobra 1970.

Kakšno razpoloženje je vladalo v tistih časih, so prebivalke lepo opisale v nedavnem projektu oživljanja otroških igrišč (Metamorfoze igre) v soseskah Fužine, Ruski car in Savsko naselje: »Priselile smo se leta 1975, čisto na novo smo prišle. Takrat se je še gradilo, prišle pa so same mlade družine. Takrat smo bili vsi mladi, bilo je precej drugače. Prej smo se družili na dvoriščih, pa smo se šli igre: ristanc, izštevanke, skrivat, lovit, gnilo jajce, kozo klamf. Zdaj pa v glavnem mobitel in internet. Ni toliko druženja, kot ga je včasih bilo.«



Prav zato so na pobudo Damjane Zaviršek Hudnik, drugih tam stanujočih arhitektov, različnih skupin in stanovalcev v zadnjem desetletju zaživeli mnogi projekti, s katerimi se trudijo oživiti povezanost soseske, druženje na prostem in tudi povezanost z vaškim zaledjem.

Med drugim so leta 2013 organizirali tako imenovalni Jane's Walk z avtorjem Vladimirjem Bracem Mušičem, zatem so v okviru pobude Skupaj na ploščad! izvedli projekt Ploščad – dvorišče, igrišče, srečišče na Bratovševi ploščadi, z društvom Smetumet pa v parku PARKigram, vključili so se v mednarodni projekt Humana mesta, od leta 2015 pa merijo tudi na večjo povezanost prebivalcev soseske in drugih predelov četrtne skupnosti Posavje, kar so želeli doseči že avtorji v 70. letih, a jim ni uspelo.

Dobrobiti sobivanja odkrivajo prebivalci šele po nekaj desetletjih. »Pot dobrot, ki smo jo do bližnjih kmetij osnovali že leta 2014, da bi stanovalce spodbudili, naj obiščejo kmetije in si kupijo lokalno pridelano hrano, je še bolj živo zaživela prav v časih koronavirusa. Sicer pa še vedno nekajkrat na leto med bloki zaživi tržnica; bližnji kmetje pridejo na obisk k nam. Toda medsosedski odnosi se gradijo počasi,« vidi razmere arhitektka.

Silhueta blokov Bratovševe ploščadi sledi silhueti Kamniških Alp v ozadju, celotnemu kompleksu pa posebno arhitekturno vrednost daje tudi barvna usklajenost. Foto Matej Družnik
Silhueta blokov Bratovševe ploščadi sledi silhueti Kamniških Alp v ozadju, celotnemu kompleksu pa posebno arhitekturno vrednost daje tudi barvna usklajenost. Foto Matej Družnik

 

Spomenik modernistične arhitekture


Zlagoma in počasi se soseska tudi stara, ne samo po starostni strukturi prebivalcev, starajo se tudi bloki, stolpnice in zunanje ureditve, s čimer so se tako kot v drugih po Sloveniji soočili z energetskimi prenovami, mnogimi tudi zgrešeno zastavljenimi. Toda tu so dosegli pomemben korak. Na pobudo četrtne skupnosti Posavje je bilo v občinskem prostorskem načrtu leta 2015 sprejeto določilo, da je pri fasadah objektov soseske Ruski car/BS7, ki obsega Bratovševo in Glinškovo ploščad, Mucherjevo ulico in Ulico Staneta Severja, treba ohraniti originalno podobo fasadnega ovoja objektov. Da ne bi prišlo do uničenja pomembne kulturne dediščine, pa je soseska kot spomenik slovenske modernistične arhitekture od novembra 2017 vpisana v register nepremične kulturne dediščine, zato samovolja etažnih lastnikov ni več mogoča.

Soseska še danes šteje za enega najkakovostnejših primerov visoke goste zazidave v Sloveniji, celotnemu kompleksu pa posebno arhitekturno vrednost daje tudi barvna usklajenost. Barvno shemo fasad v zemeljskih tonih je določila arhitektka Marija Vovk po osnovah naravnega barvnega sistema, ki so ga slovenskim arhitektom in oblikovalcem v 60. letih predstavili švedski strokovnjaki, ter ga je uporabila tudi pri drugem velikem projektu, izvedbi natečaja za Split III leta 1968, pod urbanistično in arhitekturno zasnovo katerega so se prav tako podpisali Vladimir Braco Mušič, Marjan Bežan in Nives Starc. Splitska soseska, ki je nadgradila izkušnje arhitektov iz BS7, pa velja za enega najzanimivejših primerov totalnega urbanizma iz 70. let tako na jugoslovanski kot na mednarodni ravni.

Komentarji: