Če hočeš biti kralj, moraš ljudstvu kruha dati
V zeliščni kruh skrijemo prav poseben izbran okus, z rozinami ga posladimo, orehova jedrca mu še dodajo gosposkost.
Odpri galerijo
Skoraj čarovnija je zakuriti peč do prave vročine in pripraviti ravno prav velike in prav vzhajane kolač(k)e kruha. Foto: Branka Bizjan
Kaj bi v rokah obdržali do zadnjega, če bi bilo treba začeti odmetavati vse, kar smo materialnega nanosili in zložili okoli sebe? Najprej bi romala stara šara, vse, kar se podvaja, kar smo mislili, da bomo nekoč potrebovali ... Še domu in oblačilom bi se odpovedali. Nazadnje pa bi nam zagotovo v roki ostal samo hlebec ali vsaj krajec kruha.
Najmanj osem tisočletij kruh simbolično predstavlja življenje, blaginjo in srečo, njegovo pomanjkanje pa revščino in lakoto. V grobnicah egipčanskih faraonov je dovolj slik na stenah, ki nas prepričajo, da so že takrat znali peči kruh – in še svojemu najvišjemu gospodarju so v grob položili nekaj prgišč semen, da ne bi kruha stradal niti po smrti. Ker so znali variti pivo, so poznali tudi vzhajan kruh, marsikje drugje po svetu pa so ga še nekaj tisočletij za njimi pekli brez kvasa. V zgodovini se je tako in tako pogosto potrdilo, da če hočeš biti kralj, moraš ljudstvu kruh dati.
Čez dober mesec, od 18. do 20. maja, bo Slovenija spet imela svojo krušno prestolnico: na Ptuju bodo razstavljene dobrote slovenskih kmetij in med več kot tisoč razstavljenimi užitnimi eksponati jih bo spet največ iz žit. Kar dvajset kategorij teh dobrot oceni vsako leto strokovna komisija. Tolikšna raznovrstnost kruha in peciva samo potrjuje, kako vsakdanje neločljivo in usodno sta naše življenje in naša prehranska kultura povezana s kruhom. In dokazujejo, kako se je peka kruha na podeželskih domačijah ohranila do današnjih dni kot neločljiva sestavina sobivanja z naravo. S sodobnimi pečicami pa se uveljavlja tudi v urbanih naseljih, saj za peko kruha ni več obvezna prava krušna peč, brez katere si v času pred elektriko pač ni bilo mogoče krušnega hlebca niti zamisliti.
Za takšno peko kruha je zdaj veliko pomembneje dobiti čim boljšo moko. Hudomušen stari pregovor, da kruha ne naredi moka, ampak roka, namreč ne drži več povsem v obdobju, ko je pečice mogoče ogrevati na stopinje natančno in peko odmerjati na minute. Človeška roka je bila veliko pomembnejša v času, ko je bilo treba domače zrnje zmleti še v žrmljah ali vaškem mlinu, potem pa skoraj po čarovniji zakuriti peč do prave vročine, nakuriti dovolj žerjavice in za peč pripraviti ravno prav velike in prav vzhajane kolač(k)e kruha. Pa roke pečarja, ki je moral keramične pečnice, opečne oboke v peči in ravno pravo vleko dima ustvariti po občutku in izkušnjah, niti omenili nismo.
Od krušnih kolutov do zvitih prest
Prvič kruh na Slovenskem pisni viri omenjajo šele v 13. stoletju. A ta je bil že kvašen; dolgo pred tem so na tem delu evropskih tal pekli in jedli nekvašenega v različnih oblikah, od navadnih krušnih kolutov do praznično zvitih prest. Dolgo sploh ni bil glavna jed, nekateri predeli dežele ga sploh niso poznali, če tam niso rasla in zorila različna žita.
Še v 17. in 18. stoletju je kruh marsikje nadomeščala polenta, koruzo v naših krajih prvič omenjajo sredi 16. stoletja, le stoletje prej pa iz virov izvemo za ajdo, ki jo mnogi štejejo za najbolj tipično slovensko njivsko rastlino. V zadnjem času se spet vračajo v vsakdanjik recepti mešanja različnih mok in najrazličnejših dodatkov. Včasih so mešali moko s krompirjem, fižolom, sončničnimi semeni, koruzo, celo s sadnimi tropinami ali moko iz izbranega drevesnega lubja.
Poleg rženega, mešanega, sadnega, kruha iz drugih žit (pire, soržice, ovsa, koruze, prosa, soje) in ajde slovenske domačije še vedno ponujajo mnogo različnih kruhov prav posebnih vrst: za mlečnega polovico vode zamenjamo z mlekom, v maščobnega umesimo okrog pet odstotkov maščobe.
V zelenjavnega damo nekaj ščepcev suhe zelenjave, v krompirjevega kakšno petino krompirja, kruh s semeni le okrasimo ali pa jih umesimo v testo, v zeliščnega z začimbami in zelišči skrijemo prav poseben izbran okus, z rozinami ga posladimo, orehova jedrca mu še dodajo gosposkost ... Izkaže se, da je peka kruha tako velikanski izziv za domišljijo kot spretnost gospodinje ali gospodarja.
Kruh za nevesto, za božič, za rajne duše
Prav posebno pozornost pa si zasluži praznični sadni kruh, ki je v resnici bolj sladica za izjemne priložnosti. Najboljše pekarice, kakor je na primer Cvetka Krabonja iz Podgorcev pri Ormožu, pečejo kruh, v katerem je več kot polovico njegove teže suhega sadja najrazličnejših vrst, tudi po deset ali celo šestnajst različnih.
Osem kipcev kakovosti (za vsaka tri leta z zlatim priznanjem strokovne komisije) je že dobila in to je največje zagotovilo, da boljše krušne sladice ne najdete nikjer. Razstava ptujskih kmečkih dobrot je že 27-krat razločno in z imeni pokazala, kdo so najboljši peki kruha na naših kmetijah. Z njihovim zlatim priznanjem ali, še bolje, z zlatim kipcem so tako kruhi kot druge dobrote dobili tisto, kar na nekem drugem področju poznamo kot oskarje.
Da kruh ni le vsakdanje živilo, dokazujejo tudi umetelni bosmani na porokah, kruh, podarjen nevesti ob prihodu v novi dom, kruh za rajne duše na mizi na božični večer pa odločitev enoletnega otroka med denarjem, ogledalom in kruhom, ki naj bi razkrila njegovo odraslo osebnost, pa še krščansko obredno darovanje opravlja, da o njegovi poučni in moralni vlogi v mnogih pregovorih o njem sploh ne besedičimo.
Najmanj osem tisočletij kruh simbolično predstavlja življenje, blaginjo in srečo, njegovo pomanjkanje pa revščino in lakoto. V grobnicah egipčanskih faraonov je dovolj slik na stenah, ki nas prepričajo, da so že takrat znali peči kruh – in še svojemu najvišjemu gospodarju so v grob položili nekaj prgišč semen, da ne bi kruha stradal niti po smrti. Ker so znali variti pivo, so poznali tudi vzhajan kruh, marsikje drugje po svetu pa so ga še nekaj tisočletij za njimi pekli brez kvasa. V zgodovini se je tako in tako pogosto potrdilo, da če hočeš biti kralj, moraš ljudstvu kruh dati.
Čez dober mesec, od 18. do 20. maja, bo Slovenija spet imela svojo krušno prestolnico: na Ptuju bodo razstavljene dobrote slovenskih kmetij in med več kot tisoč razstavljenimi užitnimi eksponati jih bo spet največ iz žit. Kar dvajset kategorij teh dobrot oceni vsako leto strokovna komisija. Tolikšna raznovrstnost kruha in peciva samo potrjuje, kako vsakdanje neločljivo in usodno sta naše življenje in naša prehranska kultura povezana s kruhom. In dokazujejo, kako se je peka kruha na podeželskih domačijah ohranila do današnjih dni kot neločljiva sestavina sobivanja z naravo. S sodobnimi pečicami pa se uveljavlja tudi v urbanih naseljih, saj za peko kruha ni več obvezna prava krušna peč, brez katere si v času pred elektriko pač ni bilo mogoče krušnega hlebca niti zamisliti.
Za takšno peko kruha je zdaj veliko pomembneje dobiti čim boljšo moko. Hudomušen stari pregovor, da kruha ne naredi moka, ampak roka, namreč ne drži več povsem v obdobju, ko je pečice mogoče ogrevati na stopinje natančno in peko odmerjati na minute. Človeška roka je bila veliko pomembnejša v času, ko je bilo treba domače zrnje zmleti še v žrmljah ali vaškem mlinu, potem pa skoraj po čarovniji zakuriti peč do prave vročine, nakuriti dovolj žerjavice in za peč pripraviti ravno prav velike in prav vzhajane kolač(k)e kruha. Pa roke pečarja, ki je moral keramične pečnice, opečne oboke v peči in ravno pravo vleko dima ustvariti po občutku in izkušnjah, niti omenili nismo.
Od krušnih kolutov do zvitih prest
Prvič kruh na Slovenskem pisni viri omenjajo šele v 13. stoletju. A ta je bil že kvašen; dolgo pred tem so na tem delu evropskih tal pekli in jedli nekvašenega v različnih oblikah, od navadnih krušnih kolutov do praznično zvitih prest. Dolgo sploh ni bil glavna jed, nekateri predeli dežele ga sploh niso poznali, če tam niso rasla in zorila različna žita.
Še v 17. in 18. stoletju je kruh marsikje nadomeščala polenta, koruzo v naših krajih prvič omenjajo sredi 16. stoletja, le stoletje prej pa iz virov izvemo za ajdo, ki jo mnogi štejejo za najbolj tipično slovensko njivsko rastlino. V zadnjem času se spet vračajo v vsakdanjik recepti mešanja različnih mok in najrazličnejših dodatkov. Včasih so mešali moko s krompirjem, fižolom, sončničnimi semeni, koruzo, celo s sadnimi tropinami ali moko iz izbranega drevesnega lubja.
Poleg rženega, mešanega, sadnega, kruha iz drugih žit (pire, soržice, ovsa, koruze, prosa, soje) in ajde slovenske domačije še vedno ponujajo mnogo različnih kruhov prav posebnih vrst: za mlečnega polovico vode zamenjamo z mlekom, v maščobnega umesimo okrog pet odstotkov maščobe.
V zelenjavnega damo nekaj ščepcev suhe zelenjave, v krompirjevega kakšno petino krompirja, kruh s semeni le okrasimo ali pa jih umesimo v testo, v zeliščnega z začimbami in zelišči skrijemo prav poseben izbran okus, z rozinami ga posladimo, orehova jedrca mu še dodajo gosposkost ... Izkaže se, da je peka kruha tako velikanski izziv za domišljijo kot spretnost gospodinje ali gospodarja.
Kruh za nevesto, za božič, za rajne duše
Prav posebno pozornost pa si zasluži praznični sadni kruh, ki je v resnici bolj sladica za izjemne priložnosti. Najboljše pekarice, kakor je na primer Cvetka Krabonja iz Podgorcev pri Ormožu, pečejo kruh, v katerem je več kot polovico njegove teže suhega sadja najrazličnejših vrst, tudi po deset ali celo šestnajst različnih.
Osem kipcev kakovosti (za vsaka tri leta z zlatim priznanjem strokovne komisije) je že dobila in to je največje zagotovilo, da boljše krušne sladice ne najdete nikjer. Razstava ptujskih kmečkih dobrot je že 27-krat razločno in z imeni pokazala, kdo so najboljši peki kruha na naših kmetijah. Z njihovim zlatim priznanjem ali, še bolje, z zlatim kipcem so tako kruhi kot druge dobrote dobili tisto, kar na nekem drugem področju poznamo kot oskarje.
Da kruh ni le vsakdanje živilo, dokazujejo tudi umetelni bosmani na porokah, kruh, podarjen nevesti ob prihodu v novi dom, kruh za rajne duše na mizi na božični večer pa odločitev enoletnega otroka med denarjem, ogledalom in kruhom, ki naj bi razkrila njegovo odraslo osebnost, pa še krščansko obredno darovanje opravlja, da o njegovi poučni in moralni vlogi v mnogih pregovorih o njem sploh ne besedičimo.
