Devetsto strani dolga zgodba o Sodražici in njenih ljudeh
»To je zgodba o Sodražici, njenih krajih in predvsem o njenih ljudeh,« pravi sodraški župan Blaž Milavec o znanstveni monografiji Sodraških 800, ki so jo pripravili ob 800. obletnici prve pisne omembe Sodražice. Vsebinsko izredno bogata knjiga, prijazna do bralca tako v oblikovalskem smislu kot v jeziku, ima več kot 900 strani.
Brez Sodražice ne gre ob omembah razvoja gospodarstva in domače obrti, še posebej suhe robe. Ta ni, kot velja prepričanje, izvirno doma v Ribnici, ampak v Sodražici.
Kaj imajo skupnega duhovnik, sociolog in politik Janez Evangelist Krek, akademski kipar France Gorše, mistikinja Marija Magdalena Gornik, za katero se je začel škofijski postopek razglasitve za blaženo, igralca Janez Albreht in Brane Ivanc ter matematik in univerzitetni profesor Stane Indihar? Vsi so se rodili ali bivali v Sodražici, majhni občini na meji med Dolenjsko in Notranjsko.
Po površini in po številu prebivalstva to ni velika občina. S 50 kvadratnimi kilometri površine je med 212 slovenskimi občinami na 132. mestu, po številu prebivalcev, teh je 2190, pa se uvršča na 178. mesto. Območje, ki ga v dveh tretjinah pokriva gozd, je naravno izredno ohranjeno, kar potrjujejo tudi vse tri velike zveri, ki tu prebivajo, medved, volk in ris.
Naravne danosti, predvsem hribovitost in težja dostopnost, so območje v preteklosti zavarovale pred velikimi zgodovinskimi tokovi. Kljub temu pa so bili prebivalci zaradi najpomembnejše cestne povezave, ki pelje iz Dolenjske čez Boncar proti Primorski, vedno na robu dogodkov in njihovih posledic. »Za nas bi lahko rekli, da smo bili vedno blizu, a še dovolj stran, da smo lahko kaj delali po svoje,« pravi Milavec.
Prva omemba v pisnih virih
Povod za nastanek knjige, na katero bi bili upravičeno ponosni tudi v veliko večjih okoljih, je bila nedavna 800. obletnica prve omembe Sodražice v pisnih virih. Sedmega aprila 1220 je Engelbert Turjaški podpisal listino, v kateri so bila prvič pisno omenjena imena Sodražice, Vinic in Ribnice. Ludvik Mihelič, zgodovinar in geograf, je pet let pred pomembno obletnico županu Milavcu predlagal, da ob tem izdajo knjigo.
Takrat še niso vedeli, da bodo prvo pisno omembo zaznamovali samo z izidom knjige, ker bodo zaradi epidemije covida-19 odpadli vsi drugi načrtovani dogodki. Sestavili so devetčlanski uredniški odbor in se lotili zahtevne naloge. Pripravili so koncept in poiskali domače avtorje, ki so prevzeli dve tretjini tem, približno tretjino poglavij pa so zaupali uveljavljenim piscem od drugod. »Načrtovali smo, da bo knjiga imela nekaj sto strani, nikakor pa ne toliko, kot jih ima sedaj,« pravi Mihelič, ki so ga izbrali za urednika knjige, napisal pa je tudi poglavji o naravnogeografskih značilnostih Sodražice ter o podjetjih in obrteh pred drugo svetovno vojno.
Obseg knjige se je potem nenačrtovano povečeval ob novih dejstvih, ki so jih odkrivali avtorji posameznih prispevkov. Stane Okoliš iz Slovenskega šolskega muzeja je že pred pripravo prispevka opozoril, da se med raziskovanjem zgodovine šolstva presenetljivo velikokrat pojavi Sodražica. Tam so dobili prvo javno šolo leta 1793, ko jo je obiskovalo 113 »za šolo sposobnih otrok«.
Sedmega aprila 1220 je Engelbert Turjaški podpisal listino, v kateri so bila prvič pisno omenjena imena Sodražice, Vinic in Ribnice.
Zgodovinar dr. Miha Kosi z ZRC SAZU je Sodražico in ribniški prostor predstavil v času od 12. do 16. stoletja in izpostavil že prvi dokument, listino Engelberta Turjaškega, ker je to edina ohranjena originalna listina starega rodu Turjaških. »Neverjetno veliko gradiva je o tej mali Sodražici, pa za to sploh nismo vedeli,« pravi sogovornik, ki po ribniško hudomušno prizna: »Sodražica ni bila nepomembna, a tako pomembna pa spet ne.«
Zibelka suhe robe
Toda brez Sodražice ne gre ob omembah razvoja gospodarstva in domače obrti, še posebej suhe robe. Ta ni, kot velja prepričanje, izvirno doma v Ribnici, ampak v Sodražici. Na tem območju je – tako z besedami in fotografijami govori tudi monografija – še vedno zelo živo izdelovanje suhe robe, ki se deli na enajst panog. Že pred letom 1492, ko je cesar Friderik III. podelil krošnjarski patent Kočevarjem in Ribničanom, s katerim je dovolil prodajo doma narejenih izdelkov po vsem cesarstvu, so Sodražani suho robo predvsem izdelovali, Ribničani pa so bili tisti, ki so jo kot krošnjarji prodajali po celotnem cesarstvu.
Sodražica ima tudi bogato sakralno dediščino, še posebej izstopa baročna cerkev na Novi Štifti. Na hribčku z neverjetnim razgledom po Ribniški dolini so že v 15. stoletju postavili manjšo cerkev, nato je med letoma 1641 in 1671 tam zrasla sedanja baročna, ki je bila prva osmerokotna cerkev pri nas. Posvečena je Marijinemu vnebovzetju in ima notranjost bogato okrašeno z baročnim okrasjem in lesenimi rezbarijami, ki tvorijo skupino treh »zlatih« oltarjev in prižnice. Nova Štifta je še danes pomembna božjepotna cerkev.
Vsak prispevek ima na koncu napisane vire, ki omogočajo nadaljnje poglabljanje v teme.
Brez glasbe ne gre
Z monografijo niso obdelali le tem, ki se spodobijo za vsako resno knjigo o nekem kraju, torej o geografiji, zgodovini, umetnosti, naravnih danostih, prostor so namenili tudi bližnji preteklosti in sedanjosti: nastanku občine Sodražica, njenim društvom in različnim ustvarjalcem. Knjiga ne bi bila popolna brez predstavitve sodobnih likovnih ustvarjalcev, akademskih slikarjev Draga Hrvackega in Simona Lavriča ter kiparja in rezbarja Draga Koširja. Posebno poglavje pa namenjajo tudi glasbenikom, od godbenikov do tamburašev, ki so skrbeli za bogato kulturno-zabavno življenje v preteklosti, do ene največjih zvezd narodnozabavne glasbe, Franca Miheliča, ki ga je predsednik Pahor lani odlikoval z medaljo za zasluge.
»Posebej sem ponosen na zadnje poglavje v knjigi, kjer so po abecednem redu nanizani ljudje, ki so zelo različnih svetovnih nazorov in ki se verjetno nikoli ne bi znašli skupaj, a jim je skupno dejstvo, da so povezani s Sodražico in znani v širšem prostoru,« pravi Ludvik Mihelič. Poleg že omenjenega Janeza Evangelista Kreka, ki se je rodil pri Sv. Gregorju nad Sodražico in so mu pravili tudi revolucionar v talarju, je predstavljenih še 31 ljudi, ki so delovali na zelo različnih področjih življenja in ustvarjanja in pustili sled v slovenskem in širšem prostoru.
Sodražica ima tudi bogato sakralno dediščino, še posebej izstopa baročna cerkev na Novi Štifti.
Ob narodni herojinji Majdi Šilc je predstavljen Andrej vitez Luschin pl. Ebengreuth, pa skladatelj Karlo Adamič, vojaški kurat Janez (Ivan) Andolšek, duhovnik, nabožni pisatelj in homeopat Baltazar Bartol, pisatelj Vladimir Bartol, risar in ilustrator Ludvik Debelak, agronom in univerzitetni profesor Gvido Fajdiga, slovenski častnik in vojaški pilot France Pirc ter Cita Lovrenčič Bole, medicinska sestra in začetnica zdravstvene preventive v Sloveniji.
Znanstvena monografija
Prednost knjige Sodraških 800 ni samo v tem, da so prispevki napisani v berljivem slogu in da je orientacija po knjigi odlična tudi zaradi takšne malenkosti, kot je trak različnih barv na listih. Vsak prispevek ima na koncu napisane vire, ki omogočajo nadaljnje poglabljanje v teme. Knjiga, zamišljena kot monografija sodraške občine, je prejela priznanje še s tem, da je v sistemu Cobiss opredeljena kot znanstvena monografija.
Blaž Milavec knjigo, pri kateri je sodelovalo 60, morda 70 ljudi, vidi kot spomenik: »Spomenik davni in malo bližji preteklosti ter sedanjemu času, ki ob izidu knjige ponovno količi mejnike zgodovine.« In doda: »To je dolg naše generacije preteklim in popotnica prihajajočim, ki bodo na takšnih temeljih pisale še lepše zgodbe.«
