Ko se najbolj znani slovenski čefur Marko Đorđić po desetih letih bivanja v Bosni vrne v Fužine, tam nič več ni tako, kot je bilo. In temu pritrjuje tudi njegov literarni oče Goran Vojnović, ki je s Čefurji raus! Fužine postavil na slovenski literarni zemljevid. Kakšno je torej nekoč zloglasno naselje med Zaloško cesto in levim bregom Ljubljanice, ki se ga je zaradi velikega števila priseljencev iz republik nekdanje skupne domovine oprijelo ime ljubljanski geto?



»Fužine so se približale ostalim blokovskim naseljem v Sloveniji, večina mladih se je bila prisiljena preseliti v cenejše, od Ljubljane oddaljene kraje. Tu so ostali starši, ki so zdaj upokojenci. Priselile pa so se nove, mlade družine, ki so v Fužinah odkrile novo svežino in kvalitete. Razpoloženje je popolnoma drugačno,« je ob predstavitvi svoje nove knjige Đorđić se vrača povedal pisatelj Goran Vojnović.

Tudi eden od vodilnih projektantov Fužin, arhitekt Vladimir Brezar, pravi, da se je na Fužinah zgodil premik generacij. »Otroci so zrasli, drevesa tudi, avtomobilov je več ... A prostor, kot je bil načrtovan, je ostal. «
Priprave na gradnjo tako imenovane največje blokovske soseske v Sloveniji na obrobju Ljubljane so se začele že sredi sedemdesetih. Prvi načrti segajo sicer v leto 1958, ko so na vzhodnem delu Ljubljane predvideli gradnjo 570 stanovanj za 1900 prebivalcev. V naslednjih letih so načrte za stanovanja razširili za 12.700 ljudi, kasneje celo za 15 tisoč ljudi. Vendar se je prva faza gradnje (od štirih) začela šele leta 1977, končala pa leta 1988, ko je bilo skupaj zgrajenih 4300 stanovanj. Na 61 hektarjih zdaj živi po nekaterih podatkih več kot 18.000 ljudi.

Ena zadnjih družbeno načrtovanih prostorskih ureditev

Fužinski bloki so 3-, 8- in 12-nadstropni in so posejani okoli treh trgov: Rusijanovega, Brodarjevega in Preglovega. Idealno bivalno okolje so že ob začetku gradnje povezovali s številnimi družbenimi in servisnimi dejavnostmi, kot so vrtec, šola, trgovske storitve. Čeprav so na začetku gradnje soseske predvideli, da bodo stanovanjske objekte gradili sočasno z vsemi spremljevalnimi objekti, je za mnoge med njimi zmanjkovalo denarja, zato so se zgodile zamude. A vendarle je bilo upoštevano tako imenovano načelo samozadostnosti naselja. Danes imajo na Fužinah vse: svojo avtobusno povezavo s središčem Ljubljane (z več linijami), trgovine, vrtce, osnovno in srednjo šolo, zdravstveni dom, lekarno, knjižnico, dom starejših občanov, kulturni center, ogromno športnih igrišč, rekreativni pas ob Ljubljanici, v bližini je Golovec, fužinski grad z arhitekturnim muzejem. Fužine so bile ena zadnjih, a zagotovo največja družbeno načrtovana prostorska ureditev v Sloveniji. Zaradi odprtosti in družabnosti prebivalcev pa nikoli niso bile klasično spalno naselje. Ravno nasprotno.
Kot se spominja Brezar, je pri načrtovanju naselja bilo glavno vodilo to, da mora stanovanje ustrezati vsem potrebam stanovalca. »Kot arhitekti smo se učili v Nemčiji in na Švedskem, a naše soseske so bolj butične kot primeri v svetu. Srečo imamo. Čeprav jih pogosto označujejo za betonske ali socialistične, je več takih po svetu kot pri nas.«



Arhitekt se tudi spominja, da so na začetku bila vsa stanovanja prenaseljena, bili so nizki dohodki, veliko otrok; danes z menjavo generacij pa so Fužine naseljene v povprečju ostale Slovenije. Po Brezarjevem mnenju se soseske po krivici drži slab glas. Tudi arhitekturna stroka ji ob gradnji ni bila naklonjena. »Visoka arhitektura postrani gleda gradnjo sosesk. Sem avtor Štepanjskega naselja, ki se ga je takoj oprijelo ime Novo Sarajevo.« In Fužine? »Tem se je takoj reklo na Fužinama.« Naselje je po njegovem mnenju s časom dozorelo. »Stanovalci niso več prišleki, ampak Ljubljančani, ki s svojim delom že prispevajo tudi k slovenski kulturi. Če se soseske še drži kakšna posebna barva, ostaja to eden od delcev v mozaiku ljubljanske identitete.«



Kot je pred leti v članku Resnične Fužine v reviji Urbani izziv napisal Jože Kavčič, gre pri Fužinah za veliko pavšalnih trditev brez zanesljivega vira in zato za mnoge dezinformacije in interpretacije. Kavčič poudarja, da je podoba resničnih Fužin, kot jo vidijo in doživljajo krajani, podoba kakovostne soseske z zmerno gostoto (čeprav ji pogosto pripisujejo oznako naselje z največjo gostoto prebivalstva) naseljenosti, visokim urbanističnim standardom in najvišjim deležem zelenih, rekreacijskih in športnih površin. Med drugim kot napačnega označi tudi podatek, da so bila stanovanja v prvotnem načrtu socialna stanovanja mladih družin delavcev, ki so imigrirali iz republik nekdanje Jugoslavije. Kavčič namreč poudarja, da je bil za Fužine v Ljubljani objavljen edini javni razpis za kupce stanovanj. »Po pridobljenih podatkih statističnega urada je bilo pred lastninjenjem (popis 1991) v zasebni lasti 52 odstotkov stanovanj, preostalo pa so bila najemna stanovanja delovnih organizacij, solidarnostnega sklada, stanovanja za mlade družine, občinska stanovanja in nekaj stanovanj, ki jih je kupila JLA.«

Trideset let pozneje

Da Fužine niso geto, problematična ali celo nevarna soseska, se je pred dobrim desetletjem izkazalo v raziskavi Restate: Large Housing Estates in Slovenia. Prebivalci so namreč kakovost bivanja ocenili s povprečno oceno 6,9, skoraj polovica pa celo z 8, 9 ali 10, kar je bilo bolje kot v drugih soseskah. Eden od razlogov za zadovoljstvo je bilo mnogo storitev, ki so tam na voljo, poleg tega pa so v raziskavi ugotovili, da je fluktuacija prebivalstva tam večja kot drugje, socialna struktura pa še vedno dovolj mešana. Med težavami, ki so jih poudarjali stanovalci, je bilo na prvem mestu narkomanstvo, sledili so vlomi v stanovanja, vandalizem in grafiti. Toda po zagotovilih policije območje glede varnostne situacije ne odstopa od podobnih ljubljanskih naselij.



Skratka, čas je, da na Fužine po tridesetih letih pogledamo drugače. Kot na solidno, dobro grajeno sosesko. Brezar poudarja tudi izredno dobro lokacijo, zeleno območje, dobro prometno ureditev in potresno varnost. Edino, kar ga skrbi, je, kako se bodo lastniki lotili energetske prenove, novih fasad, menjave oken ... A to je vprašanje vseh starih naselij in njihovih stanovalcev. Nimajo pa vsa naselja svoje knjige, svojega filma, svoje govorice, svojih vicev, glasbe, svoje subkulture. In niso vsa naselja postala popkulturni fenomen.