Galantofili zvončke zbirajo kot drugi umetnine, najdražjega prodali v Angliji
Botanični vrt v Ljubljani prekriva bela preproga več sto tisoč nežnih zvončkov, ki tiho opominjajo, da tudi če nas morda še lahko preseneti kakšna pošiljka snega, pomlad nedvomno prihaja. »Nismo jih šteli, a gotovo jih je na milijone,« se nasmehneta vodja vrta dr. Jože Bavcon in njegova sodelavka Blanka Ravnjak, oba zaljubljena v te nežne znanilce pomladi.
Čeprav se navadni mali zvonček ne baha ne s kričečimi barvami ne z velikostjo, še zdaleč ni navaden. Če se približamo tem drobnim cvetlicam, ki se z belo glavico sklanjajo k zemlji, lahko opazimo, da si med seboj sploh niso tako podobni oziroma enaki, kot se utegne zdeti. Nekateri dišijo, drugim bele cvetne liste krasijo zelenkaste proge, pike ali celo lise v obliki srca.
Nekateri imajo le notranji venec cvetnih listov, drugi so skoraj povsem zeleni, tretji cvetne čaše sploh ne povesijo, ampak z njo pravokotno na steblo pogumno strmijo naprej kot narcise. A vendar je vse to navadni mali zvonček, ki raste na našem domačem pragu, največji ljubitelji pa so zanj, sploh za nekoliko bolj posebne različice, pripravljeni odšteti celo več tisočakov.
Ena vrsta, sto različic
Izmed 23 opisanih vrst malih zvončkov pri nas raste ena sama. Navadni mali zvonček, Galanthus nivalis. A kljub temu o slovenskih zvončkih v hortikulturnih krogih govorijo spoštljivo, najverjetneje nikjer ni toliko njegovih različic kot pri nas. V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani – ta je pri nas edini, ki zvončke lahko vzame iz narave, jih razmnožuje in prodaja naprej – imajo v bogati zbirki kar okoli sto njegovih opisanih mutacij, različic, ki so jim v botaničnih krogih priznali status samostojnih sort.
»Zvonček ima praviloma dva zelena lista, steblo s podpornim listom ter viseči cvet s tremi zunanjimi in tremi notranjimi cvetnimi listi. Cvetni listi so beli, notranji so še obrobljeni zeleno. Mi iščemo vse, kar odstopa od tega standarda,« pojasnjuje Ravnjakova in razloži, da nekatera odstopanja obstanejo in se prenašajo iz generacije v generacijo. »V tem primeru ne gre za enkraten fenotipski odziv na okolje, ampak za mutacijo.«
Prav te so tiste, za katere so se zbiratelji pripravljeni podati v dražbene vojne in zanje odšteti manjše premoženje. Za zvonček Nova Gorica, katerega izklicna cena je znašala pičlih 99 centov, so na dražbi pred desetletjem iztržili kar 513 evrov. Še danes ta različica, ki očara z zunanjimi skoraj povsem zelenimi cvetnimi listi, dosega najvišjo ceno.
»V Angliji so letos odprli specializirano vrtnarijo Edulis, kjer prav potomce naše Nove Gorice prodajajo za 120 britanskih funtov za rastlino,« pove Bavcon in doda, da tudi oni zvončke, vsaj tiste posebnejše in dražje, prodajajo za 100, 150 in skoraj 200 evrov za kos. »Neki nizozemski zbiratelj je pred pandemijo prihajal v Slovenijo z enim samim namenom: kupiti zvončke. Prvo leto je zanje odštel 2000 evrov, drugo šest tisočakov in tretje leto osem. To so bili trije majhni zabojčki, skupaj približno do 40 rastlin,« se spominja Bavcon.
Zataknjeni v dekolte
Zvončki pri nas pomenijo predvsem prihod pomladi. Šopek zvončkov je bil nekoč prvo cvetje, ki je pri nas krasilo hiše. Te so bile včasih hladne in v njih so zvončki dolgo zdržali. Bili so tudi prvi, ki so krasili oltarje v cerkvah. Nekoliko bolj romantičen pridih imajo v angleški tradiciji. V viktorijanskih časih je bil zvonček najbolj priljubljena cvetlica, ki so jo očarani mladeniči zatikali v dekolteje deklet. S svojo belino je simboliziral nedolžnost. Med krimskimi vojnami sredi 19. stoletja so angleški vojaki svojim izvoljenkam iz vojne prinašali čebulice zvončka, ki so jo lahko spravili v žep.
Zvončke skrivajo
V botaničnem vrtu so se začeli z zvončki načrtno raziskovalno ukvarjati leta 2000. Zbirka vse od takrat raste, danes imajo v njej že 8500 zvončkov z vseh koncev Slovenije. A ti niso naprodaj. Vsakega novega prvih nekaj let le opazujejo, dognati morajo, ali je mutacija tudi v resnici stabilna ali bo v generaciji ali dveh izzvenela. Nato se mora dovolj namnožiti, da nekaj rastlin lahko namenijo za prodajo, a vedno le potomce matične rastline.
Denimo, prve rastline iz zbirke, ki je začela nastajati, so prodali šele po 12 letih. Prej pa jih ni premamila nobena vsota, ki so jo bili za zbirko pripravljeni odšteti najbolj zagrizeni zbiratelji. Neka nemška bogatašinja še danes ne razume zavrnitve in vedno ponuja le višji znesek. Najraje bi kupila kar vse, zato je lažje, da ob njenem prihodu zvončke skrijemo, se ob misli na ta precej posebni svet zbirateljev smejita Bavcon in Ravnjakova.
Svet ljubiteljev in zbirateljev zvončkov, tako imenovanih galantofilov, je nedvomno poseben. Je svet bogatašev. »Kot nekateri zbirajo dragocene slike, starine in umetnine, oni zbirajo zvončke,« pravi Ravnjakova, Bavcon pa dodaja, da si ti zasebni zbiratelji marsikje prizadevajo pridobiti status nacionalne zbirke. Kar pa pomeni, da morajo svoje zasebne zbirke, ko rastline cvetijo, odpreti javnosti, a pri tem gre za vprašanje prestiža. Ne nazadnje zbiratelji med seboj tudi tekmujejo, kdo ima lepše primerke in privlačnejšo postavitev.
Tradicionalno je največ zbirateljev in kupcev prihajalo iz Anglije, kjer zvonček ni avtohtona rastlina, sledijo Francija, Nizozemska, skandinavske države, toda po Bavconovih besedah so z brexitom angleški trg skoraj povsem izgubili. A o očaranosti Angležev nad zvončki veliko pove tudi dejstvo, da so prav tam prodali najdražji zvonček na svetu, posebno čebulico križanca, za katero je nekdo odštel 1750 funtov (kar bi bilo zdaj okoli 2000 evrov).
8500
zvončkov iz vse Slovenije je v raziskovalni zbirki, ki nastaja od leta 2000
Nežni, a trdoživi
Ko zadiši po pomladi, zvončki pobelijo robove gozdov in travnike, bregove rek, na Kraškem robu pokukajo celo iz razpok v skalah, ob morju poganjajo vse do pasu bibavice, nanje lahko do višine 1200 metrov naletimo celo v alpskem svetu. Prav tej geografski raznolikosti gre vsaj delna zahvala, da imamo toliko različic navadnega malega zvončka, ki pa je kljub veliki razširjenosti zaščiten. Toda naberemo jih lahko le za manjši šopek, puljenje s čebulico vred se kaznuje z denarno globo.
So pa zvončki kljub krhkemu in nežnemu videzu zelo odporne cvetlice. Do živega jim ne pridejo ne invazivne tujerodne rastline ne zmrzal, celo na podnebne spremembe se ne odzivajo pretirano. »V določenih delih Slovenije, denimo okoli Nove Gorice, vse od leta 1755 ohranjajo isti čas cvetenja,« pravi Bavcon.
A ob vse milejših zimah se utegne zgoditi, da bodo podobno kot letos marsikje na plan pokukali nekoliko pozneje kot običajno, zaradi hitrega segrevanja ozračja pa bodo nato hitreje odcveteli. Če verjamete ali ne, zvončkom, ki napovedujejo pomlad, ustrezata hlad in mraz. Zamrznjena zemlja jih namreč prebudi iz spanca, da začno poganjati. »Tega mraza letos ni bilo, zato so zacveteli pozneje. Mraz jih spomni, da morajo pokukati iz zemlje.« A takoj ko bodo dnevne temperature presegale 10 ali 15 stopinj, kar se iz leta v leto dogaja bolj zgodaj, se bodo zasušili in odcveteli.
Prvi zvončki, ti zacvetijo v Istri, lahko iz zemlje pokukajo že na začetku decembra, konec marca pa v večini krajev jemljejo slovo. V teh dneh so v polnem razcvetu, minuli konec tedna so se jim v botaničnem vrtu deveto leto zapored poklonili s festivalom zvončkov, ko so javnosti predstavili izjemno zbirko. »Ljudem smo hoteli pokazati, da imamo že pred domačim pragom neverjetno bogastvo,« je sklenil dr. Jože Bavcon.
