Ideja atrijske hiše prenesena v zaporniško celico
Z novim Zavodom za prestajanje kazni zapora Ljubljana v Dobrunjah, ki naj bi ga začeli graditi že letos po načrtih biroja Počivašek Petranovič, s katerimi so zmagali na javnem natečaju leta 2017, se ne bo rešila le dolgoletna prostorska stiska na Povšetovi. »Zagotovili bomo funkcionalne, sodobne, varne in energetsko učinkovite prostore, hkrati pa bo sanirano degradirano območje nekdanje gramozne jame. Zgrajen bo tudi izobraževalni center za uslužbence uprave za izvrševanje kazenskih sankcij,« ga predstavljajo na pristojnem ministrstvu (za pravosodje). Obsojenci in priporniki naj bi tako predvidoma od leta 2026 kazni prestajali v mnogo bolj humanem zaporu.
Zgraditi zapore, letališče ali stavbo katere od pomembnih državnih institucij je v majhni državi, kot je Slovenija, redka priložnost v karieri arhitekta. Zapori imajo še dodatno specifiko. Kot priznavata arhitekta Davorin Počivašek in Urban Petranovič, ki vodita biro, so sprva imeli pomisleke, ali se sploh lotiti natečaja za te vrste arhitekturo, se pravi oblikovanja prostorov, kamor nekoga zapreš na prestajanje kazni.
»Po premisleku smo vseeno sklenili, da se lotimo projekta. Že natečajna naloga je predvidevala vključevanje humanih vidikov bivanja oziroma razmer za resocializacijo, zdelo se nam je, da sami lahko poiščemo še dodatne kvalitete, ki bi jih lahko nadgradile,« pravi Počivašek.
Prevladuje oblika pentagrama
Tipologija zaporov se po njegovih besedah skozi stoletja ni dosti spremenila, že od 17. stoletja pri zaporniških stavbah prevladuje oblika pentagrama oziroma zvezde, pri kateri se na osrednjo nadzorniško stavbo nizajo kraki z zaporniškimi celicami, česar pa si niso želeli ponoviti. »Potopili smo se predvsem v vlogo uporabnikov teh prostorov, tako zapornikov kot tamkajšnjih zaposlenih, pravosodnih policistov, psihologov in drugega osebja, in se z bolj humanim pristopom pravzaprav naslonili na atrijsko stanovanjsko gradnjo z ozelenitvijo, lahko bi rekli kar na murgelske hišice,« je poudaril.
Po kakšnem tujem zaporu se niso zgledovali, ob poznejšem ogledu dveh avstrijskih so bili s svojo rešitvijo pomirjeni, podobnosti so deloma prepoznali pri zaporu v Leobnu. Sicer pa kot eden najbolj humanih zaporov, za kritike celo preveč liberalen, pri katerem arhitektura igra pomembno vlogo, šteje Halden na Norveškem, ki so ga zgradili pred dvanajstimi leti.
Najtežja pri projektu moških zaporov v Dobrunjah, priznavata sogovornika, je bila zaradi vseh varnostnih zahtev in ustreznih poti funkcionalna zasnova kompleksa. V stavbah sobivajo tako zaporniki, priporniki kot uslužbenci, pri čemer se na nekaterih poteh ne smejo srečevati, po drugih sploh ne smejo iti in podobno. Zaradi zapletenosti vseh teh poti so si organigram natisnili v velikem formatu in ga nalepljenega na steno kar dolgo študirali, da so ga pretvorili v primerno arhitekturo.
Premajhen in neustrezen
Trenutni objekt zapora na Povšetovi ulici v Ljubljani, ki je v izjemno slabem stanju, premajhen ter popolnoma neustrezen z vidika zagotavljanja varnosti, kakovosti bivanja zaprtih oseb ter delovnih razmer za uslužbence, tam deluje že od decembra leta 1962, ko se je preselil z Miklošičeve ulice. Kot navaja vladna stran, je v pritličju, prvem, drugem in tretjem nadstropju 17 enoposteljnih in 37 triposteljnih sob, soba za odstranitev, soba za rekreacijo, bolniška soba in dva večnamenska prostora. V kletnih prostorih pa so skladišča, kuhinja z jedilnico in pralnica. Prostorska zmogljivost zavoda pa je 135 oseb. Stavbo zavoda so v letih od 1996 in 2000 adaptirali, s čimer so deloma izboljšali nastanitvene razmere zaprtih oseb, niso pa pridobili dodatnih prostorov zanje. Zgradba ni bila grajena za namene zapora in zaradi nefunkcionalnosti tako tudi ne ustreza sodobnim programom izvrševanja kazni.
Zunaj ograje izobraževalni center in odprti oddelek
Kompleks za 388 moških zapornikov in približno sto zaposlenih v eni izmeni bodo zgradili ob ljubljanski vzhodni obvoznici ob priključku Ljubljana–Bizovik, na območju nekdanje gramoznice v Dobrunjah, zasute z gradbenimi materiali in odpadki, razdeljen pa bo na dva dela. Kot vstopna točka v kompleks se kaže izobraževalni objekt za pravosodne policiste iz vse države, ki bo s svojimi steklenimi fasadami tudi najbolj transparenten objekt tega kompleksa in bo spominjal na šolo, zunaj ograje bo tudi stavba odprtega oddelka s paviljonskim objektom za obiske.
»Znotraj ograje smo kot nekakšno bariero med osebami v zaprtem režimu ter zunanjostjo postavili vstopni objekt; v njem bodo prostori uprave, pralnica in kuhinja, prostori za obiske in trgovina, telovadnica, sodna dvorana in prostor za verske obrede, ki pa smo ga zasnovali neopredeljeno, saj so med zaprtimi in priprtimi pripadniki različnih veroizpovedi,« je povedal Počivašek.
Za vstopnim objektom bo stavba z zaporniškimi celicami, kot zadnja v nizu, na skrajnem zahodnem robu pa bo stavba delavnic, v katerih bodo mizarska, kovinarska delavnica ter delavnica za ročna dela. Na zunaj bo povzela obliko tovarniške stavbe in bo vidna tudi voznikom z avtoceste ter bo proti njej delovala tudi kot zvočna bariera za kompleks. Za ograjo ograjenega območja bo še veliko skupno igrišče z igriščem za mali nogomet, košarko, dvema baliniščema, fitnesom na prostem ter tekaško stezo.
Štirje tipi celic
Ideja atrijske hiše se kaže prav v zasnovi zaporniških celic, vse se namreč s pogledi odpirajo v ozelenjen atrij ter premorejo veliko dnevne svetlobe. Ta notranji vrt omogoča tudi gibanje na prostem, ne da bi za to potrebovali varovanje po dolgih hodnikih, kot je to običajno pri klasičnih zaporih.
»Zasnovali smo štiri tipe celic, v skladu s pravili delovanja zapora pa smo jih organizirali v module za po šestnajst zapornikov. Tako bo v enem takšnem modulu po sedem samic, tri dvoposteljne sobe (od tega po potrebi ena invalidska) ter triposteljna. Tak modul bo imel za tiste zapornike, ki jim je to dovoljeno, tudi skupno jedilnico z dolgo leseno mizo in dnevni prostor. Vsi prostori, tako zaporniške celice kot ta skupni prostor, pa bodo s pogledom usmerjeni v ozelenjen atrij. Po dva taka modula si bosta delila skupni atrij, bo pa vmes zaradi varnosti potrebna pregrada, saj se stanovalci med seboj ne smejo gledati. Moduli pa se bodo sestavljali v dve nadstropji,« sta podrobneje pojasnila sogovornika. Orientacija vseh celic je zasnovana v smeri vzhod–zahod, da so kar najbolje osvetljene z veliko naravne svetlobe.
Znano je, da zelenje zmanjšuje napetosti in bolnikom v bolnišnicah prinaša hitrejše okrevanje. Kot pravi Urban Petranovič, je že natečajna naloga predvidevala tudi zelenje v bližini celic, sami so predvideli tudi les, ki bi simbolno ponazarjal drevesna debla in vnašal toplino, a so morali pri izvedbenih načrtih marsikaj racionalizirati predvsem zaradi takšnih ali drugačnih varnostnih zahtev; lesene obloge so zaradi zahtev po negorljivosti morali nadomestiti, odločili so se, da v beton odtisnejo strukturo lesa in poustvarijo njegovo taktilnost. Tudi pri zelenju so morali iskati kompromise predvsem zaradi varnosti, eno od nadomestnih rešitev so našli v ozelenjenem zidu. Bo pa v vsakem atriju tudi po par manjših dreves in tri visoke grede.
»Zelenje ne samo pripomore k boljšemu počutju, pomembno se nam zdi še z enega vidika, ki ga ponuja zapornikom: vnaša vsaj nekaj sprememb v obdobje prestajanja kazni, v to brezčasnost, kaže na spreminjanje letnih časov … Je pa res, da pri takšnih projektih na koncu odloči varnostni vidik,« je še dodal arhitekt.
Celice in nekateri drugi prostori bodo opremljeni tudi s posteljami in stoli, ki naj bi jih izdelali v zaporniških mizarskih delavnicah, tako v Obrtni delavnici Rink kazensko-poboljševalnega zavoda Celje kot tudi v mizarskih delavnicah na lokaciji. Postelje, omare in police so predvideli iz lesa, ki pripomore k dobremu počutju uporabnikov, prinaša pa tudi nevtralen videz sobe, vsi ti elementi pa so oblikovani kot enovita poteza, vstavljena v celico. Tla naj bi prekrival poliuretanski tlak, ki je vzdržljiv ter preprost za vzdrževanje in čiščenje. Sicer pa bo v novem Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana v Dobrunjah prevladoval beton, potopljen v zelenje.
Za projekt, katerega ocenjena vrednost je 78 milijonov evrov, je bilo lani pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje, pred tem pa izvedene raziskave in zgrajeni vodnjaki za potrebe izkoriščanja geotermalne energije, še dodajajo na ministrstvu za pravosodje. Prav tako lani je bila dokončana projektna dokumentacija za izvedbo, zdaj pa je v postopku javno naročilo za izbor izvajalca del in opreme.
Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana
Naročnik: ministrstvo za pravosodje
Avtorji zasnove: Urban Petranovič, Davorin Počivašek, Vid Žnidaršič, Urša Gantar, Nuša Gruden, Aleksi Vičič, Alenka Korenjak
Površina: 28.300 m2
Kapaciteta: za 388 zapornikov in okoli 100 zaposlenih
na eno izmeno
Predvidena gradnja: leta 2022–2026
Vrednost investicije: 78 milijonov evrov
