Jugošik – nekaj novega z veliko starega
Frančiško, Uršulo, stol ter nočni omarici, ki še nimajo imena, iz nabora znamke Jugošik je še do jutri mogoče pobliže spoznati na 32. sejmu notranje opreme in graditeljstva Ambient in Dom Plus na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, na katerem je njihova idejna mama, arhitektka Nina Savič, za svetila prejela eno od priznanj za najbolj drzne in sveže ideje na borzi oblikovanja Top ideje. Večina od njenih predelanih oziroma na novo oblikovanih starih svetil pa tudi kosov pohištva nastane po meri za točno določenega naročnika in njegov dom.
Druščina svetilk Jugošik je nadvse pisana, tudi po imenih, ki jih, kot priznava njihova stvariteljica, ob njihovi vse večji številčnosti vedno težje najde, a cvete, grete, zlate ali brede opazovalca tako kot njihove podobe s kančkom nostalgije vrnejo v neki drugi čas. Vselej se sestavijo z osebno zgodbo naročnika – pravzaprav med njimi prevladujejo naročnice – in predvsem s stanovanjem, za katero so ustvarjene. Pogosto tudi po nekakšnem naključju, opaža sogovornica.
Ko je ena od naročnic za svoj dom v Stari Ljubljani iskala svetila, je Nina Savič zanj izbrala nežna stekla v obliki zvončkov, cvetja, šele potem pa je izvedela zgodbo o družinski drogeriji v pritličju, v kateri je vselej lepo dišalo po parfumih in aromah. Kot ji je zaupala naročnica, jo je odprl njen pradedek leta 1911, kmalu zatem pa jo je prevzel njegov sin, njen dedek Anton Kanc. Bila je zelo priljubljena drogerija in prva s svetlobnim napisom.
»V njej je neskončno lepo dišalo. Dedek je bil izredno vešč v mešanju dišečih vodic. Spominjam se, da je imel kup majhnih stekleničk, v katerih je hranil eterična olja. Izbrane dišave je točil v posebne stekleničke, ki so jih stranke prinesle s seboj. Prava trgovina brez embalaže, k čemur danes tako zelo stremimo. Tudi sama se zdaj ob delu ukvarjam s kreiranjem naravnih parfumov,« je o zgodbi naročnice in njenega ambienta mogoče prebrati tudi na Jugošikovi spletni strani.
Arhitektka Nina Savič, ki je bila del skupine Prostorož, zatem pa je delala tudi v arhitekturnih birojih v Berlinu in Ljubljani, je daleč od doma ugotovila, da si želi svoje arhitekturno poslanstvo nadaljevati v tem, da deluje trajnostno in v lokalnem okolju. A ne s tem, da stvari samo obnovi, ampak da jih na novo preoblikuje iz starih kosov, tudi tistih, ki jih imajo naročniki doma, posebej za določen ambient. Prepričana je, da je tako mogoče dvakrat zmanjšati vpliv na okolje – s ponovno uporabo nečesa starega je mogoče zmanjšati količino odpadkov, tako pa hkrati tudi omejiti kupovanje novih stvari ter ustvariti unikatne kose.
Svetila dosegajo cene do 400 evrov, pri pohištvu pa je cena višja, saj mora plačati tudi mizarske storitve.
Že od nekdaj je zbirala stvari, če je kje našla kak zanimiv kos ali element, ga je shranila, in tako se je, kot je videti v njenem studiu, nabralo kar lepo število lesenih nogic, različnih sestavnih delov luči, predalov, polic ... Na študijski izmenjavi v Istanbulu, ko se je med drugim pridružila projektu, v katerem so popisovali še delujoče obrtnike in jih umeščali na zemljevid, je ob opazovanju in fotografiranju delavnic, zaradi jezikovne prepreke je pač lahko samo opazovala, odkrila marsikaj, delavnice in obrti so jo navdušile in se ji usedle v srce.
Svetila šele na koncu, ko že zmanjka denarja
Tako tisti, ki na novo opremljajo, kot tisti, ki prenavljajo, vsaj tako pogosto pripovedujejo arhitekti, na osvetlitev oziroma svetila pogosto pozabijo oziroma si njihovo izbiro prihranijo za konec, tedaj pa ne ostane več veliko denarja ali pa sploh nič, in tako se zdi, da prav zaradi tega marsikateri interier ostane nekako nedokončan, brez pike na i. »Ja, svetila ponavadi ostanejo za na konec,« pritrjuje tudi Nina Savič. To pomeni, da je potem treba uskladiti več vidikov interierja, kot če so svetila že na začetku vkomponirana v zasnovo.
»Poleg glavne osvetljave oziroma svetil je lepo imeti še ambientalno, nanjo se velikokrat pozablja, čeprav je tako kot v gledališču, ko se luči zatemnijo in se začne predstava, podobno tudi zvečer doma. S svetili si ustvarimo ambiente, v katerih uživamo del dneva ob večerji, gledanju televizije, branju in podobno. Ti ambienti so pomembni in polepšajo naše bivanje, in pri tem oblikovanje igra veliko vlogo,« je prepričana.
Pa ima kdaj vendarle težavo iz nabora starega poiskati nekaj primernega prav za vsak ambient? »Zdaj sem jih še vedno našla, pa sem jih izbirala za sodobna, minimalistično opremljena domovanja. Ta stara svetila so del našega kulturnega prostora, ljudje se mnogih njihovih elementov, zlasti stekel, spomnijo, saj so usidrani v naš spomin. Če je takšen kos pravilno umeščen, je zelo lep dodatek, ki siplje tudi prijetno svetlobo,« še dodaja.
Današnja stanovanja se ji zdijo precej uniformirana, kdor si lahko privošči, se odloči za pohištvo po meri in nato umesti še nekaj posebnejših kosov, a največja ustvarjalnost pride običajno iz omejitev, tudi finančnih, iz razmišljanja, kaj lahko narediš s tem, kar imaš, razlaga. Veliko stanovanj, ki jih prenovijo, je že imelo opremo, ki jo običajno odstranijo, in čeprav za razmislek običajno ni časa, bi bilo vseeno dobro pretehtati, kaj ohraniti in vključiti tudi v prenovljeni ambient. To po njenih besedah prostoru prinese bolj osebno noto in tudi ohranja kontinuiteto, prav zaradi tega je tudi bolj zanimiv.
Črna omarica, namenjena za odpad
Vse skupaj se je začelo, ko je iskala omarico za svoje stanovanje, a ni našla ničesar, kar bi ji bilo všeč. Prav v tistem času sta njena starša napovedala, da se bosta znebila črnih omaric, ki so bile mnogo let z njimi. »Najprej sta jih imela v stanovanju, potem smo jih imeli v hiši, nato so napolnjevale očetovo pisarno. Nikoli se nisem spraševala o njih, a ves ta čas so me spremljale.
Ko sta se jih želela znebiti, sem začela razmišljati, kako jih predelati. Povezala sem tri stenske elemente v enega in mizarju naročila podstavek, vse skupaj postavila na nogice in pri kamnoseku naročila še zgornjo ploščo iz marmorja. Kar je nastalo, je bil prav šik kos,« opisuje začetke, ki so jo pripeljali do ustvarjanja pod lastno znamko. Nastalo je še nekaj drugih omaric, med drugim tudi Frančiška, ki je trenutno razstavljena na sejmu, a ker toliko omaric ni potrebovala, je poskusila s prodajo.
Ko je na facebooku odkrila gospoda s podstrešjem svetil, je prejela kar celo skladišče novega navdiha. Številni stekleni deli so končali tudi v njenem stanovanju, saj je bil najeti prostor premajhen. »Prala sem jih v kuhinji in pomivalnem stroju, dolgo časa sem jih imela doma, tudi v kleti, naposled sem jih fotografirala, oštevilčila in ustvarila nekakšen katalog, da bi lažje ustvarjala. S slikarko, s katero sva si delili studio, sva odprli nekaj pop-up shopov, tako sem prišla tudi do prvih naročnikov za svetila in pohištvo,« pripoveduje.
Ljudje, ki jih pritegnejo kosi Jugošik, običajno iščejo omarice za dnevne sobe, sama jih oblikuje iz starih delov pohištva, ki jih ob pomoči mizarja vgrajuje v nove. Tako kot pri snovanju luči se ji zdi nadvse inspirativno, kako nekaj, kar je še uporabno, uporabiti v drugem kontekstu, kar po njenem prepričanju le še poudari vrednost kosa.
Med drugim je spoznala tudi, da so najbolj dragoceni kosi notranje opreme tisti, ki niso del vgradnih sestavov, ti so najbolj trajnostni in omogočajo največ kreativnosti, saj jih lastnik lahko večkrat prestavi, ko se preseli, pa jih lahko vzame v svoj novi dom.
Inovativna interpretacija starih pohištvenih kosov, ideja, ki spodbuja trajnostno miselnost in ustvarja občutek nostalgije.
Iz utemeljitve nagrade (komisija v sestavi: Janez Mesarič, Dejan Kos in Kaja Strle)
Zdaj si za oblikovalski izziv postavlja razvoj vrste funkcionalnih elementov za svoja svetila, se pravi različnih nosilcev, z oblikovalko z Dunaja Nathalie Fluckiger in latvijskim podjetjem Lumisheet pa sodeluje v evropskem projektu Worth II, pri katerem bodo razvijali steklene skulpture in svetila iz proizvodnih ostankov.
Želi si, da bi se naučila tudi tehnike združevanja kosov stekla, da bi lahko iz posameznih bučk ali valjev, ki jih premorejo stara svetila, ustvarila nove steklene kompozicije, pri pohištvu pa, da bi kose sestavljala v interierje. Želi si razširiti tudi ekipo, v mislih ima predvsem mlade kreativce oziroma tiste, ki se še šolajo. Za pomlad napoveduje, da bosta z ustvarjalko Ines Polončič pripravili delavnico v Centru Rog.
