Kamenodobna »žvečilka« izpred šestih tisočletij razkrila podobo Danke, bila je temnopolta
A je bila tudi modrooka, jedla pa je raco in lešnike, so ugotovili na podlagi DNK, ki so jo lahko zaradi zavrženega koščka pripravka iz brezovega lubja rekonstruirali v celoti.
Odpri galerijo
Sledove človeških zob na »žvečilkah« iz brezovega lubja so arheologi že srečevali. Morda so ljudje v kameni dobi poznali njegov antiseptični učinek in so ga uporabljali kot »zobno ščetko«. FOTO: Jure Eržen/Delo
Kakšne so bile Danke v mlajši kameni dobi? K današnjemu poznavanju njihove podobe je nehote pripomogla mlada ženska, ki je ob obali današnje južne Danske pred domala šestimi tisočletji odvrgla žvečilko. Oziroma košček pripravka, pridobljenega s segrevanjem brezovega lubja.
Arheologi so ga odkrili med izkopavanji v Syltholmu, na najdišču a otoku Lolland, kjer so se organski materiali zaradi pogreznjenosti v blato ohranili do mere, ki navdušuje arheologe. Tokrat so jih angažirali v okviru priprav na gradnjo tunela, ki bo Dansko povezal z Nemčijo.
V koščku se je ohranilo toliko sledi, da so lahko današnji znanstveniki izločili kompleten DNK. Prišli so do presenetljivih ugotovitev, ki so jih objavili v reviji Nature communications. Ugotovili so, da je žvečilko odvrgla ženska, za razliko od današnjih predstav o Dankah pa je bila temnolasa in s temno kožo. A modrooka. Genetsko je bila bolj povezana z lovci in nabiralci iz notranjosti Evrope kot s skupnostmi tedanjih ljudi v osrednji Skandinaviji.
Z radiokarbonsko analizo so najden košček in s tem življenjsko pot ženske postavili v čas pred okoli 5.600 leti. Živela je blizu lagune, ki je bila zavarovana pred odprtim morjem in je privabila ribiče. Odkrili pa niso le njene DNK, pač pa tudi druge sledi. Tako so lahko ugotovili, da je pred žvečenjem jedla meso race in lešnike, v ustih pa je imela vsaj 40 tipov mikrobov.
»Gre za prvi primer, da smo lahko celoten človeški genom iz prazgodovine rekonstruirali na podlagi nečesa, kar ni človeška kost,« je agenciji AFP povedal Hannes Schroeder z Univerze v Københavnu.
Na vprašanje, zakaj neki je kamenodobna Danka žvečila nekaj, kar so sicer ljudje skozi tisočletja prazgodovine uporabljali za lepilo, arheologi niso mogli poiskati enoznačnega odgovora. Morda ga je želela s slino znova spremeniti v neke vrste lepilo, morda si je na tak način čistila zobe, morda zaradi lakote, morda pa zgolj zaradi veselja ob žvečenju.
Sledove človeških zob na tovrstnem materialu so sicer arheologi že srečevali. Morda so ljudje v kameni dobi poznali njegov antiseptični učinek in so ga uporabljali kot »zobno ščetko«.
Arheologi so ga odkrili med izkopavanji v Syltholmu, na najdišču a otoku Lolland, kjer so se organski materiali zaradi pogreznjenosti v blato ohranili do mere, ki navdušuje arheologe. Tokrat so jih angažirali v okviru priprav na gradnjo tunela, ki bo Dansko povezal z Nemčijo.
V koščku se je ohranilo toliko sledi, da so lahko današnji znanstveniki izločili kompleten DNK. Prišli so do presenetljivih ugotovitev, ki so jih objavili v reviji Nature communications. Ugotovili so, da je žvečilko odvrgla ženska, za razliko od današnjih predstav o Dankah pa je bila temnolasa in s temno kožo. A modrooka. Genetsko je bila bolj povezana z lovci in nabiralci iz notranjosti Evrope kot s skupnostmi tedanjih ljudi v osrednji Skandinaviji.
Preberite tudi:
Tisočletni slovanski grobovi sredi vasi
Zgodbe se skrivajo v kladivcu in nakovalcu
Kako so umirali v bitkah pred stoletji
Ljubimca iz Modene nista več, za kar smo ju imeli
Tisočletni slovanski grobovi sredi vasi
Zgodbe se skrivajo v kladivcu in nakovalcu
Kako so umirali v bitkah pred stoletji
Kamenodobno »žvečilko« so z radiokarbonsko metodo postavili v čas pred 5700 leti. FOTO: Theis Jensen/AFP
Pred žvečenjem je jedla meso race in lešnike
Z radiokarbonsko analizo so najden košček in s tem življenjsko pot ženske postavili v čas pred okoli 5.600 leti. Živela je blizu lagune, ki je bila zavarovana pred odprtim morjem in je privabila ribiče. Odkrili pa niso le njene DNK, pač pa tudi druge sledi. Tako so lahko ugotovili, da je pred žvečenjem jedla meso race in lešnike, v ustih pa je imela vsaj 40 tipov mikrobov.
»Gre za prvi primer, da smo lahko celoten človeški genom iz prazgodovine rekonstruirali na podlagi nečesa, kar ni človeška kost,« je agenciji AFP povedal Hannes Schroeder z Univerze v Københavnu.
Na vprašanje, zakaj neki je kamenodobna Danka žvečila nekaj, kar so sicer ljudje skozi tisočletja prazgodovine uporabljali za lepilo, arheologi niso mogli poiskati enoznačnega odgovora. Morda ga je želela s slino znova spremeniti v neke vrste lepilo, morda si je na tak način čistila zobe, morda zaradi lakote, morda pa zgolj zaradi veselja ob žvečenju.
Sledove človeških zob na tovrstnem materialu so sicer arheologi že srečevali. Morda so ljudje v kameni dobi poznali njegov antiseptični učinek in so ga uporabljali kot »zobno ščetko«.
