Kdo je bil Nahtigal in kam je izginila tajnica Hilda?
Nespretna risba s svinčnikom na beležu v vlažnem betonskem rovu globoko pod zemljo prikazuje namrgodenega možakarja s kapo s ščitkom, kakršne so bile nekoč del nacističnih uniform. Pod njo piše le Nahtigal. Na sosednji steni prav tako nespretna risba razkrečene gole ženske, nad katero se vzpenja konj z velikim spolovilom. In spet podpis Nahtigal. Nahtigal očitno ni bil najbolj priljubljen med tistimi, ki so nekoč uporabljali te podzemne rove. A risbe so stare skoraj osemdeset let in sedanjim upravljavcem rovov ni uspelo ugotoviti, kdo in kaj natančno je bil Nahtigal.
Najverjetneje pa je, da je bil del nižjega vodstvenega kadra Tovarne letalskih delov, ki so jo nemški okupatorji leta 1941 na hitro zgradili na Teznem v Mariboru in ki se je po vojni razvila v tovarno avtomobilov TAM Tezno. Risbe so seveda še iz vojnih let, ko je tovarna izdelovala letalske vijake in mehanizme za spreminjanje koraka ter druge sklope za nemška vojaška letala. Zakaj in kako so se žaljive risbe na Nahtigalov račun znašle na stenah rovov petnajst metrov globoko pod tovarniškimi objekti, in zakaj sploh rovi pod tovarno, pa je posebna zgodba, ki jo zadnjih nekaj let postopoma odkrivajo in kot pomemben del industrijske dediščine Maribora odpirajo za javnost v Zavodu poslovno proizvodna cona Tezno.
Rovi so bili namreč med vojno strogo varovana skrivnost, pa tudi v povojnem času je zanje vedel le malokdo, pravi pomočnica direktorja Cone Tezno in »mama« projekta Rovi Tezno Maja Vintar. A ker so povezani s pomembnim delom industrijske zgodovine Maribora, so se v Coni Tezno, ki je sicer upravljavec skupne infrastrukture in energetike celotne poslovno proizvodne cone na območju nekdanjega Tama, pred šestimi leti odločili, da rove odprejo za javnost in njihovo zgodbo ponudijo kot butično turistično zanimivost.
Podzemna tovarna
Kajti tezenski rovi so res nekaj posebnega v Sloveniji in tudi okoliških državah. Zgrajeni so bili namreč kot rezervna lokacija za nemško tovarno delov za vojaška letala potem, ko so to tovarno v Mariboru začeli bombardirati zavezniki. A začnimo na začetku.
Ker je bil Maribor na križišču transportnih poti med nemškim Tretjim rajhom na eni in med Balkanom ter Italijo na drugi strani, je bil idealen kraj za postavitev večje tovarne za letalske dele. Mesto je že prej imelo industrijsko tradicijo, zato so Nemci kmalu po okupaciji Jugoslavije že aprila leta 1941 na Teznem takšno tovarno tudi hitro začeli graditi. Adolfu Hitlerju, ki je Maribor obiskal 26. aprila tega leta, so sicer pokazali začetno proizvodnjo v začasnih prostorih zaplenjene tekstilne tovarne Texta na Teznem, a del redne proizvodnje se je v novih tovarniških halah začel že jeseni istega leta. V dobrem letu so potem Nemci na 75 hektarjih površine zgradili celotno tovarno skupaj z barakami za vojne ujetnike, prisilne delavce in tudi za bolj oddaljene redno zaposlene delavce.
Tovarna je postopoma povečevala proizvodnjo in število zaposlenih. Teh je bil največ nekaj čez sedem tisoč, in le slaba desetina od njih je bila prisilnih delavcev in vojnih ujetnikov iz različnih evropskih držav. A leta 1943, ko je nemško vojno letalstvo izgubilo prevlado na evropskem nebu in ko so zavezniška letala vse pogosteje in na vse več koncih okupirane Evrope začela uničevati dele nemškega uničevalnega stroja, so se nevarnosti zavezniških zračnih napadov zavedli tudi v mariborski Tovarni letalskih delov. Nemška vojska jim je najprej dodelila enoto protiletalske obrambe s protiletalskimi topovi, a to ni bilo dovolj, saj so zavezniki postajali nevarnejši in bombni napadi pogostejši.
Velik gradbeniški podvig
Zato se je vodstvo tovarne odločilo, da zgradijo podzemne rove, ki bodo varni pred bombami in v katere bodo preselili vsaj najpomembnejši del proizvodnje. Gradnja je bila velikanski gradbeniški podvig, saj so v globini petnajstih metrov pod površjem naredili tri med sabo ločene komplekse rovov, dovolj visokih in širokih, da so vanje lahko po dveh jaških spustili tudi največje obdelovalne stroje in jih razmestili tako, da je bilo mogoče nadaljevati proizvodnjo. Po nekaterih podatkih naj bi bili ti rovi dolgi kar štirinajst kilometrov, a je zdaj odkritih in javnosti dosegljivih le nekaj čez dva kilometra. Pri gradnji in tudi pozneje jih je zelo motila podtalnica, ki je kljub hidroizolaciji nenehno pronicala v rove. A do konca leta 1943 je bila proizvodnja preseljena na varno, v rovih pa so bili poleg proizvodnih prostorov tudi prostori za bivanje delavcev in pisarne.
Po pričevanjih nekdanjih zaposlenih so bile razmere za delo in bivanje v teh rovih grozljive: visoka vlaga, slab zrak, umetna svetloba, hlapi, hrup in dvanajsturni delovnik so ljudi spravljali ob pamet. K temu je bilo treba dodati še zahteve, da zaposleni o njih ne smejo nikomur govoriti. V takšnih razmerah so verjetno nastale risbe Nahtigala, ki je bil morda delovodja, morda paznik ... A ne samo te, v rovih se je ohranilo veliko napisov in risb z letnicami in datumi, ki so zdaj skoraj edine materialne priče burne zgodovine tezenskih rovov.
Nemci so prav zahvaljujoč pred bombami varnim rovom proizvodnjo Tovarne letalskih delov ohranili vse do 8. maja 1945, čeprav so zavezniki v letih 1944 in 1945 kar devetkrat bombardirali to območje. Po umiku Nemcev iz tovarne je neznano kam izginila tudi vsem zaposlenim znana tajnica vodstva Hilda Fišer, o kateri se je pozneje razširila legenda, da se je v mračnih rovih izgubila in v njih ostala za vedno.
TAM je rasel, rovi so zevali prazni
Nova oblast je po odhodu Nemcev že v letu 1945 usposobila del proizvodnje in ustanovila novo tovarno, Tovarno avtomobilov Maribor - Tezno ali TAM Tezno. Ta je postala najpomembnejši jugoslovanski proizvajalec motornih vozil, a je po slovenski osamosvojitvi propadla in šla leta 1996 v stečaj, rovi pod tovarno pa ves povojni čas niso imeli nobenega drugega namena, kot da so v njih imeli vodna črpališča za celotni tovarniški kompleks. Še zadnje stroje so iz rovov umaknili v osemdesetih letih in potem z rovi niso vedeli kaj početi, vse dokler zgodba ni »okužila« Maje Vintar.
»Vsekakor so se nam rovi zdeli tako zanimiv in poseben del industrijske dediščine Maribora, da smo se lotili raziskovanja in njihovega postopnega urejanja, čiščenja in odpiranja. Prebrskali smo vse dosegljive arhive, zbrali vse dosegljive podatke in zgodbe in zdaj jih posredujemo našim obiskovalcem. Teh je čedalje več in veseli me, da nas obiskujejo tudi že iz drugih delov Slovenije, ne samo radovedni domačini. Žal v rove zaradi visoke vlažnosti in občasnih poplav podtalnice ne moremo namestiti nobene opreme ali strojev, čeprav jih je nekaj še ostalo pri zasebnih zbirateljih. A že rovi sami z grafiti in s sledmi nekdanjega vrveža so obiskovalcem ob primerni predstavitvi zgodb dovolj zanimivi,« pravi Vintarjeva.
Vodene oglede organizirajo ob sobotah in nedeljah, letos se jih je kljub koronskim omejitvam udeležilo že čez tisoč dvesto obiskovalcev.
