Ko vstopiš v kamišibaj in postaneš kamišibajkar

Premagovanje strahu pred nastopanjem je samo eden od pozitivnih učinkov, ki sta jih pri uporabi japonske zvrsti gledališča med poukom opazili učiteljici iz Logatca in Ljubljane.
Fotografija: Kamišibaj pozna vrsta držav ter polno slovenskih glav, pripoveduje Urban Trček. FOTO: Mavric Pivk
Odpri galerijo
Kamišibaj pozna vrsta držav ter polno slovenskih glav, pripoveduje Urban Trček. FOTO: Mavric Pivk

Šolarji v Logatcu so med tistimi, ki jim ni treba posebej pojasnjevati, kaj je to kamišibaj. Pravzaprav so mnogi že ustvarili čisto svojo predstavo v tej japonski zvrsti papirnatega gledališča (kami pomeni papir, šibaj gledališče), kajti učiteljica prvega razreda Simona Nagode je – skupaj s kolegico Tatjano Rupnik Hladnik, učiteljico z ljubljanske OŠ Poljane – ugotovila, da je to zelo pripraven učni pripomoček. Zakaj in kako, sta predstavili v nedavno izdani knjigi Kamišibaj v šoli in doma.

»Kamišibaj so listi iz butaja, in če kamišibaja nimaš po vrstnem redu, ti lahko nagaja. Kamišibaj je pravljica, narisana na liste, na kamišibaju lahko opišemo tudi gliste. In za konec še stvar, ki bo zanimala prav vsakega: kamišibaj pozna vrsta držav ter polno slovenskih glav.«

Urban Trček je že izdal zbirko pesmi, zdaj pa piše še svojo prvo pravljico. FOTO: Mavric Pivk
Urban Trček je že izdal zbirko pesmi, zdaj pa piše še svojo prvo pravljico. FOTO: Mavric Pivk


S tem zapisom smo sicer kršili avtorske pravice šestošolca iz Logatca Urbana Trčka, toda bolje in bolj domiselno, kot je on z verzi opisal to zvrst mini gledališča, bi jo lahko le malokdo. Povrh vsega je Urban svoj prvi avtorski kamišibaj uprizoril na butaju (majhnem lesenem odru), ki so ga izdelali doma, v družini. Pesem z naslovom Kamišibaj je nastala pred približno dvema letoma, z njo in še drugimi neavtorskimi kamišibaji je nastopal na šoli, festivalu kamišibajkarjev, prireditvah, je tiho našteval mladi pesnik in bodoči pravljičar, kakor smo lahko sklepali iz njegovih načrtov. Njegova največja težava je trema, je mirno priznal in mimogrede tudi pokazal, kako jo zna premeteno premagati – s šalo.
 

Nastop je del ustvarjalnega procesa


Premagovanje strahu pred nastopanjem je samo eden od pozitivnih učinkov, ki jih je pri uporabi te japonske zvrsti gledališča med poukom opazila Simona Nagode. Pri kamišibaju je nastop del procesa, nekakšna naravna posledica ustvarjanja. Kajti ko enkrat učenci tako temeljito usvojijo zgodbo, da jo interpretirajo v zaporednih slikah, so vanjo že vložili toliko sebe, da je povsem samoumevno, da jo bodo tudi predstavili občinstvu.

»Prav proces je dragocen in še posebej koristen v učnem procesu. V njem je aktiven otrok, mentor pa prevzame vlogo spodbujevalca,« je poudarila ena od začetnic kamišibaja v Logatcu. Značilnost te zvrsti, ki jo je v Slovenijo prinesel etnomuzikolog, lutkar in ilustrator Igor Cvetko, je, da ima zlasti v lokalnih skupnostih in družinskih okoljih precej epidemične razsežnosti.

Japonski gledališčnik v Tokiu FOTO: Wikipedija
Japonski gledališčnik v Tokiu FOTO: Wikipedija

 

Epidemija se je iz družine razširila na šolo


Takšne izkušnje ima tudi Simona Nagode, ki ji je bil vsaj dve desetletji bistveno bliže dramski oder. Vodila je namreč dramski krožek, zlasti za mladostnike, s katerimi se je med ustvarjanjem velikokrat sprehajala po robu, kakor pravi, in s tem požela lepe uspehe. »Vedno me je zanimalo nekaj drugačnega, raziskovanje,« je poskušala pojasniti. Potem se je v njeno življenje pritepel kamišibaj in jo tako pritegnil, da je veliki oder zamenjala za tako rekoč najmanjšega mogočega.

Prvi prostor za eksperimentiranje je bila kajpada družina, potem je svoje malo gledališče pokazala Tatjani Rupnik Hladnik in epidemija je zajela še njeno družino. Tako so družinski prijatelji nastopali eden pred drugim, pred sosedi in vsemi, ki jih je to zanimalo. »To je res fenomen, kako kamišibaj prevzame,« je opisovala sogovornica. »Postavili smo ga v šolsko jedilnico, kjer smo uredili oder, pa se je na mah zbralo okoli sto ljudi. Ko vidiš vse te radovedne oči, ugotoviš, da je stekla tista energija med ustvarjalcem in gledalci, ki je neločljiv del kamišibaja in ji pravijo kijokan.« ​Poleg te energije je zelo pomembno, da kamišibajkar med nastopom na podzavestni ravni zazna, da ga ljudje poslušajo, kar mu vliva samozavest.

Simona Nagode z butajem, ki je logaška različica majhnega lesenega odra. FOTO: Mavric Pivk
Simona Nagode z butajem, ki je logaška različica majhnega lesenega odra. FOTO: Mavric Pivk


Simona Nagode in Tatjana Rupnik Hladnik sta tako kmalu spoznali, da je kamišibaj lahko pripomoček, s katerim je mogoče na drugačen način dosegati učne cilje. Za primer je navedla učenje pesmi. Pri klasičnem usvajanju besedila bi učenci morda potrebovali en teden, a bi zelo verjetno hitro spolzelo iz spomina. Če pa vsak del pesmice ilustrirajo, se ob vsaki sličici natančno spomnijo besed, ki so jih s tem upodobili. Sogovornica ravno tako hitro zavrne domnevo, da zahteva kamišibaj talent pri likovnem izražanju: »Ne, to sploh ni nujno. Sem vzgojiteljica in moje najbolj šibko področje je prav likovno.«

Njen kamišibaj O preobčutljivem pujsku (avtorice Mateja Perpar) je tako lepljenka, tudi kamišibaj Urbana Trčka je serija preprostih, a posrečenih risb. Pri tem je mentorica priznala, da mora sama precej več truda vložiti v kamišibaj kakor otroci, ki so ga sposobni narediti v dveh urah. To je, na primer, pred nekaj leti uspelo njenemu osemletnemu sinu, ki je kamišibaj Štručka nato še dve leti igral, in to brez vsakršne treme.

Enega od butajev je učiteljici prvega razreda iz Logatca Simoni Nagode znanec prinesel iz Japonske. FOTO: Mavric Pivk
Enega od butajev je učiteljici prvega razreda iz Logatca Simoni Nagode znanec prinesel iz Japonske. FOTO: Mavric Pivk

 

Kaj se izcimi iz slabe novice


Še bistveno bolj pomemben pa je nemara korak nazaj, stran od digitalnega. »Pri kamišibaju je pred otroki navaden bel list, brez ikon. Pomembna sta tudi osebni stik in intimno ozračje. To je pripovedovanje zgodbic na drugačen način, tako lahko obravnavamo tudi učno snov. Ena od učenk je na primer naredila kamišibaj o potovanju reke od izvira do izliva.«

V knjigi, ki je pravzaprav bolj priročnik za učitelje, sta tako s soavtorico (ta je zaslužna za razcvet kamišibaja na osnovni šoli Poljane v Ljubljani) navedli primere dobre prakse po vsej vertikali od prvega do devetega razreda in tudi v družinah. Svoje zamisli sta s skupino sodelavk z obeh osnovnih šol prijavili kot inovacijski projekt pri zavodu za šolstvo, a po enem letu sestankovanja so financiranje tovrstnih programov nenadoma odpravili. »Zelo mi je bilo žal, saj sem v tem času videla, koliko dobrih zamisli imajo učitelji,« je poudarila sogovornica.

Toda iz tiste slabe novice se je, kakor je razmišljala, kljub vsemu izcimilo nekaj dobrega. Priročnik, ki ga je med drugimi recenziral profesor Igor Saksida z ljubljanske pedagoške fakultete, se osredotoča predvsem na uporabo v šoli in družini, ima pa kamišibaj potencial tudi v vzgojnih zavodih, domovih za ostarele in drugih institucijah, je poudarila Simona Nagode.

Komentarji: