Komu se toži po dobrih starih časih
Raziskava nemške fundacije Bertelsmann ugotavlja, da kar dve tretjini Evropejcev mislita, da je bil svet nekoč lepši
Odpri galerijo
Na občutek nostalgije pogosto močno vpliva posredovana izkušnja. FOTO: Voranc Vogel
Največji nostalgiki so Italijani, na drugem koncu lestvice so Poljaki – predvsem mladim pripadnikom tega naroda se najmanj toži po »dobrih starih časih«. Raziskava nemške fundacije Bertelsmann ugotavlja, da sta kar dve tretjini Evropejcev nostalgični. Čeprav so posebej analizirali pet evropskih narodov, so tovrstni občutki vsem dobro znani. Kaj je v ozadju? Zakaj se nam preteklost zdi lepša – še zlasti, če je sami nismo doživeli?
V svoje analize sicer vključujejo Slovenijo, je pojasnila predstavnica fundacije in soavtorica raziskave Isabell Hoffmann, vendar ne dosega reprezentativnega vzorca. Zato tudi za našo državo velja povprečna ugotovitev: 67 odstotkov Evropejcev meni, da je bil svet nekoč bistveno lepši in boljši.
Nostalgični so pogosteje starejši ljudje, moški, manj izobraženi in tisti, ki se spoprijemajo z negotovostjo zaradi zaposlitve, ter tisti, ki jim je na splošno bliže konservativno razmišljanje, je nekaj glavnih ugotovitev nemške fundacije. Raziskavo so opravili junija, izprašali so 10.885 ljudi iz petih največjih članic, Nemčije, Francije, Italije, Poljske in Španije, kar je po njihovih navedbah reprezentativno za vso Evropsko unijo.
Romantičen pogled na preteklost je še posebej razširjen med Italijani. Kar 77 odstotkov anketiranih prebivalcev Apeninskega polotoka je namreč prepričanih, da je bilo nekoč življenje boljše. Z njimi se strinja 65 odstotkov Francozov, 64 odstotkov Špancev in 61 odstotkov Nemcev.
Med petimi analiziranimi narodi so najmanj nostalgični Poljaki, čeprav jih še vedno več kot polovica (59 odstotkov) meni, da je bilo v preteklosti bolje. Od tega splošnega razpoloženja odstopajo mladi, saj jih je samo dobra tretjina pokazala hrepenenje po starih časih. Za njimi so mladi Nemci, med temi se jih je za nostalgične izreklo 42 odstotkov.
Če pogledamo evropsko povprečje po starostnih skupinah, je presenetljivo dejstvo, da se je več kot polovica mladih med 16 in 25 let strinjala s trditvijo, da je bilo nekoč bolje (v Italiji je ta delež celo 64-odstoten). Do starostne skupine od 56 do 65 let ta delež sicer naraste na 70 odstotkov (v Italiji na 80), kljub vsemu pa je zanimivo, da celo najmlajši, ki večinoma niso sami izkusili tistih časov, hrepenijo po njih. Za primer lahko vzamemo jugonostalgijo, ki se pojavlja pri nas tudi med tistimi, ki so se rodili po razpadu Jugoslavije.
Mirjana Ule z ljubljanske fakultete za družbene vede je pri tem poudarila, da gre zlasti za predstavo 'prej' in 'zdaj'. »Tudi mladi imajo posredovano izkušnjo prek pripovedi staršev, starih staršev, artefaktov in podobno. Zame, denimo, otroštvo mojih staršev ni bilo prijetno. Moji otroci pa z velikim zanimanjem poslušajo, kakšno otroštvo smo imeli mi,« je navedla socialna psihologinja. Predvsem pa opozorila, da pri obravnavanju problema niso pomembne le emocije, ampak tudi izkušnje in predvsem osebni konstrukti realnosti. Na primer: za nekatere je lepši tradicionalni svet brez beguncev, brez istospolnih partnerskih zvez, za druge je lepši, če je v njem manj revščine, neenakosti ...
Pomen konstruktov o tem, kakšen je v resnici lepši svet, je mogoče povezati z izsledki omenjene raziskave. Nostalgični Evropejci so po njih bliže desni politični opciji; med 67 odstotki nostalgikov se jih je namreč tako opredelila več kot polovica. To je še zlasti izrazito v Nemčiji, kjer je delež nostalgičnih prebivalcev, ki so del desne politične opcije, za petino večji od deleža tistih, ki ne hrepenijo po starih časih. »Nostalgija je tudi znak velike negotovosti v družbi,« je poudarila Isabell Hoffmann. Tisti, ki poveličujejo preteklost, se po njenih besedah prej čutijo ogrožene zaradi migracij, prepričani so, da jim priseljenci odžirajo delovna mesta in da se nočejo vključiti v družbo.
To pa je zelo učinkovito orodje v rokah politikov. »S spretno uporabo koščkov nostalgije ali konstrukti lahko populistični voditelji spretno manipulirajo z jeznimi množicami,« je poudarila Mirjana Ule.
Takšne primere bi lahko danes našli v tako rekoč vsaki državi, eden najbolj prepoznavnih je gotovo slogan Make America great again (Naredimo Ameriko spet veliko), ki ga je v predvolilni kampanji uporabil ameriški predsednik Donald Trump. Tudi v Veliki Britaniji je bilo vzbujanje hrepenenja po izgubljeni veličini kolonialističnega naroda pomemben del kampanje pred referendumom o brexitu. »Že samo pogled v ZDA in Veliko Britanijo kaže, da so tisti, ki obljubljajo vrnitev k stari veličini in stabilnosti, doslej povzročali nemire in konflikte,« je pojasnila Isabell Hoffmann. Tudi zato so raziskavo naslovili Naredimo Evropo spet veliko?
»Če ljudje poveličujejo preteklost, je to predvsem človeško,« je opozoril vodja upravnega odbora fundacije Bertelsmann Aart De Geus, »ko stranke izkoriščajo strahove in negotovost ter ustvarjajo vtis zlate preteklosti, ki ni nikdar obstajala, da bi dosegle uspeh na volitvah, pa je to brezobzirno.«
V svoje analize sicer vključujejo Slovenijo, je pojasnila predstavnica fundacije in soavtorica raziskave Isabell Hoffmann, vendar ne dosega reprezentativnega vzorca. Zato tudi za našo državo velja povprečna ugotovitev: 67 odstotkov Evropejcev meni, da je bil svet nekoč bistveno lepši in boljši.
Nostalgični so pogosteje starejši ljudje, moški, manj izobraženi in tisti, ki se spoprijemajo z negotovostjo zaradi zaposlitve, ter tisti, ki jim je na splošno bliže konservativno razmišljanje, je nekaj glavnih ugotovitev nemške fundacije. Raziskavo so opravili junija, izprašali so 10.885 ljudi iz petih največjih članic, Nemčije, Francije, Italije, Poljske in Španije, kar je po njihovih navedbah reprezentativno za vso Evropsko unijo.
Mladi in nostalgija
Romantičen pogled na preteklost je še posebej razširjen med Italijani. Kar 77 odstotkov anketiranih prebivalcev Apeninskega polotoka je namreč prepričanih, da je bilo nekoč življenje boljše. Z njimi se strinja 65 odstotkov Francozov, 64 odstotkov Špancev in 61 odstotkov Nemcev.
Med petimi analiziranimi narodi so najmanj nostalgični Poljaki, čeprav jih še vedno več kot polovica (59 odstotkov) meni, da je bilo v preteklosti bolje. Od tega splošnega razpoloženja odstopajo mladi, saj jih je samo dobra tretjina pokazala hrepenenje po starih časih. Za njimi so mladi Nemci, med temi se jih je za nostalgične izreklo 42 odstotkov.
Med starejšimi Italijani je kar 80 odstotkov nostalgičnih. FOTO: Max Rossi/Reuters
Če pogledamo evropsko povprečje po starostnih skupinah, je presenetljivo dejstvo, da se je več kot polovica mladih med 16 in 25 let strinjala s trditvijo, da je bilo nekoč bolje (v Italiji je ta delež celo 64-odstoten). Do starostne skupine od 56 do 65 let ta delež sicer naraste na 70 odstotkov (v Italiji na 80), kljub vsemu pa je zanimivo, da celo najmlajši, ki večinoma niso sami izkusili tistih časov, hrepenijo po njih. Za primer lahko vzamemo jugonostalgijo, ki se pojavlja pri nas tudi med tistimi, ki so se rodili po razpadu Jugoslavije.
»Če ljudje poveličujejo preteklost, je to predvsem človeško, ko stranke izkoriščajo strahove in negotovost ter ustvarjajo vtis zlate preteklosti, ki ni nikdar obstajala, da bi dosegle uspeh na volitvah, pa je to brezobzirno.«
Mirjana Ule z ljubljanske fakultete za družbene vede je pri tem poudarila, da gre zlasti za predstavo 'prej' in 'zdaj'. »Tudi mladi imajo posredovano izkušnjo prek pripovedi staršev, starih staršev, artefaktov in podobno. Zame, denimo, otroštvo mojih staršev ni bilo prijetno. Moji otroci pa z velikim zanimanjem poslušajo, kakšno otroštvo smo imeli mi,« je navedla socialna psihologinja. Predvsem pa opozorila, da pri obravnavanju problema niso pomembne le emocije, ampak tudi izkušnje in predvsem osebni konstrukti realnosti. Na primer: za nekatere je lepši tradicionalni svet brez beguncev, brez istospolnih partnerskih zvez, za druge je lepši, če je v njem manj revščine, neenakosti ...
Orodje v rokah politike
Pomen konstruktov o tem, kakšen je v resnici lepši svet, je mogoče povezati z izsledki omenjene raziskave. Nostalgični Evropejci so po njih bliže desni politični opciji; med 67 odstotki nostalgikov se jih je namreč tako opredelila več kot polovica. To je še zlasti izrazito v Nemčiji, kjer je delež nostalgičnih prebivalcev, ki so del desne politične opcije, za petino večji od deleža tistih, ki ne hrepenijo po starih časih. »Nostalgija je tudi znak velike negotovosti v družbi,« je poudarila Isabell Hoffmann. Tisti, ki poveličujejo preteklost, se po njenih besedah prej čutijo ogrožene zaradi migracij, prepričani so, da jim priseljenci odžirajo delovna mesta in da se nočejo vključiti v družbo.
To pa je zelo učinkovito orodje v rokah politikov. »S spretno uporabo koščkov nostalgije ali konstrukti lahko populistični voditelji spretno manipulirajo z jeznimi množicami,« je poudarila Mirjana Ule.
Takšne primere bi lahko danes našli v tako rekoč vsaki državi, eden najbolj prepoznavnih je gotovo slogan Make America great again (Naredimo Ameriko spet veliko), ki ga je v predvolilni kampanji uporabil ameriški predsednik Donald Trump. Tudi v Veliki Britaniji je bilo vzbujanje hrepenenja po izgubljeni veličini kolonialističnega naroda pomemben del kampanje pred referendumom o brexitu. »Že samo pogled v ZDA in Veliko Britanijo kaže, da so tisti, ki obljubljajo vrnitev k stari veličini in stabilnosti, doslej povzročali nemire in konflikte,« je pojasnila Isabell Hoffmann. Tudi zato so raziskavo naslovili Naredimo Evropo spet veliko?
»Če ljudje poveličujejo preteklost, je to predvsem človeško,« je opozoril vodja upravnega odbora fundacije Bertelsmann Aart De Geus, »ko stranke izkoriščajo strahove in negotovost ter ustvarjajo vtis zlate preteklosti, ki ni nikdar obstajala, da bi dosegle uspeh na volitvah, pa je to brezobzirno.«
