Drago Ivanuša: Kupite že to mašino!

Skladatelj Drago Ivanuša je bil na gledališki sceni kot nekakšen mladi Franz Liszt, karizmatičen, divji, z nerazložljivo iskro norosti, erosa in melanholije.
Fotografija: Drago Ivanuša. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Odpri galerijo
Drago Ivanuša. FOTO: Mavric Pivk/Delo

Mislim, da sem ga prvič srečala na študentski predstavi Sebastijana Horvata Bratje Karamazovi, tiste vrste predstavi, ki jo še danes vidim pred sabo, do zadnjega detajla. Spomnim se Sebastijana Cavazze kot divjega Dmitrija Karamazova, Alenke Tetičkovič kot histerične Lize, Petre Govc kot Grušenjke, Uroša Potočnika kot Smerdjakova in Gašperja Tiča kot eteričnega Aljoša Karamazova ...

Najbolj od vsega se spomnim glasbe, takšne, ki je širila prsni koš, se dotikala skritih kotičkov duše in ujela »hipertrofirano dušo« Dostojevskega.

Skladatelj Drago Ivanuša je bil takrat na gledališki sceni kot nekakšen mladi Franz Liszt, karizmatičen, divji, z nerazložljivo iskro norosti, erosa, divjosti in melanholije prekmurskih ravnic. V film je vstopil v Vincijevem celovečercu Babica gre na jug in igral harmoniko, »kot bi igral na pljuča«.

Od takrat je napisal glasbo skoraj za vsak drugi slovenski film, za vsako tretjo gledališko predstavo. Vedela sem, da že desetletje živi s težko boleznijo, da kljub neznosnim bolečinam in nenehnim obsevanjem in operacijam vztraja in ustvarja. A ko sem zadnjič prebrala njegov tekst v Sobotni prilogi, nisem zmogla zaspati vso noč.

»Za zajtrk najprej pogoltnem pest tablet. Nekaj za želodec, da ga ne razžrejo kortikosteroidi, nekaj proti bolečinam za moje kot švicarski sir preluknjane kosti, nekaj zoper krče, pa zoper srčno popuščanje, herpes zoster. Ta ritual me vsako jutro opomni, da imam plazmocitom, obliko krvnega raka.«

Kako je mogoče, da pri nas kljub prizadevanjem specialistov ne moremo uvesti naprednega zdravljenja krvnih rakov, metode, ki se ji reče celična terapija CAR-T, ki s pomočjo tehnologije uporablja bolnikove lastne limfocite, jih nauči prepoznati in uničiti rakaste celice.

Presaditev kostnega mozga je generacijam bolnikov s plazmocitomom, tudi njemu, življenje podaljševala, pravi; medicinska naprava CAR-T bi jih reševala.

Njegovo pismo se je po družbenih mrežah razširilo kot virus solidarnosti. Ljudje donirajo, čeprav bi morala za to poskrbeti država. Kupite že to mašino!

Komentarji: