Potapljači, ki se tudi v teh dneh kljub mrazu radi podajo v morje, vse pogosteje poročajo o posameznih opažanjih mladih, a tudi starejših primerkov živih leščurjev. »V našem morju je vendarle preživelo manjše število teh največjih sredozemskih školjk. Počakati moramo vsaj še eno leto, da bomo preživetje z gotovostjo potrdili, hkrati pa na morski biološki postaji raziskujemo, kaj se je v resnici zgodilo z leščurji in kakšne so njihove možnosti,« razlaga biolog dr. Borut Mavrič z Morske biološke postaje Piran NIB.

Leščurji so sredozemski endemit in največja školjka, ki v idealnih razmerah zraste celo do enega metra. Poleg tega so pomemben člen v verigi morskega habitata, saj so hkrati neprecenljivo zatočišče in vir hrane za desetine morskih organizmov. Na njegovih pahljačastih lupinah in v njem udobno živi kar nekaj organizmov še dolgo po smrti leščurja. V slovenskem pretežno muljastem dnu so nemalokrat dragocena trdna opora za druga bitja. Zato je njihovo skoraj popolno izginotje leta 2020 povzročilo precejšnjo zaskrbljenost med morskimi raziskovalci in naravovarstveniki.

Pred nekaj desetletji so skoraj povsem izginili iz slovenskega morja, potem pa so se v letih 2006 in 2007 množično pojavili in povzročali težave kopalcem. Na fotografiji leščurji ob oseki na centralni plaži v Portorožu. FOTO: Boris Šuligoj

Leščurji so res posebni. To so dvospolna bitja, kar pomeni, da vsak sam poskrbi za oploditev spolnih celic, vendar kljub temu v življenju spreminjajo spol. Pred nekaj desetletji so skoraj povsem izginili iz Jadrana, tudi iz slovenskega morja. Potem pa so se v letih 2006 in 2007 nenadoma spet množično pojavili. Najverjetneje so njihovi sovražniki izginili, hkrati pa so se pojavile druge ugodne okoliščine, da so se namnožili v tako velikem številu. Le sedem let kasneje jih je bilo na nekaterih portoroških kopališčih že toliko, da so povzročali težave kopalcem in upravljavcem kopališč, saj so se na njihovih ostrih robovih kopalci vse pogosteje porezali, če so z delom telesa nehote udarili obnje. Zato so jih s posebnim dovoljenjem agencije za okolje potapljači nekaj let iz kopališč presajali v globlje morje. Zdaj teh težav upravljavci plaž že dve leti nimajo več.

Glavni krivec
je parazit specialist

V južnejših delih Sredozemskega morja so množične pogine leščurjev opazili že nekaj let prej, ko je v Tržaškem zalivu nekaj časa še kazalo, da bi lahko preživeli. Slovensko morje je eno leto veljalo za njihovo zadnje zatočišče, a le do predlanskim, ko je morje naplavilo večje količine njihovih lupin na različnih koncih slovenske, hrvaške in italijanske obale. Glavni krivec za množične pogine in izginjanje leščurjev je bila mikroskopsko majhna, enocelična pražival in parazit Haplosporidium pinnae, ki je specialist prav za leščurje in njihov največji sovražnik. V Jadranskem morju je najpozneje leta 2020 izginilo kar 99 odstotkov populacije leščurjev. Ne pa vsi.

Že lani so potapljači in morski biologi, ki so natančno pregledovali morsko dno, ugotovili, da je nekaj leščurjev vendarle preživelo. Lani so v hrvaškem morju dokumentirali (najmanj) 17 še živih leščurjev. Podobno število živih leščurjev so dokumentirali raziskovalci piranske morske biološke postaje. A že v drugi polovici lanskega leta in letos so poleg nekaj let starih, preživelih leščurjev odkrili še nekaj deset povsem mladih, nekaj centimetrov velikih leščurčkov, ki so bili stari kvečjemu eno leto. To pomeni, da so se posamezni leščurji iz oplojenih spolnih celic, torej larv, ponekod v letu ali dveh razvili v vse bolj odraslo morsko školjko, ki na leto zrase tudi od pet do deset centimetrov.

Zajedavci kot virus
pri človeku

»Težko rečemo, da bodo vsi ti leščurji preživeli do naslednjega poletja. Če pa bodo in bodo zrasli še novi, potem bomo na dobri poti, da bomo lahko pričakovali običajno obnovo vrste v našem morju,« pravi Borut Mavrič.

»Četudi bi leščurji povsem izginili, to ne pomeni, da bi izginili tudi njihovi zajedavci. Ta vrsta parazita tvori spore in lahko preživi tudi dalj časa brez hrane, brez gostiteljev in v zelo neugodnih razmerah. Zato to ni razlog za preživetje majhnega števila primerkov. Je pa tudi pri takih enoceličnih zajedavcih mogoče zaznati podobno razmerje do gostitelja kot pri virusih, ki jim ni do tega, da njihov gostitelj povsem izgine s sveta. Zato v obeh primerih deluje nekakšen mehanizem prilagajanja drug drugemu, ki obema omogoča preživetje, podobno kot denimo velja tudi za koronaviruse,« pojasnjuje Mavrič.

Leščurji so sredozemski endemit in največja školjka, ki v idealnih razmerah zraste celo do enega metra. 

Pet raziskovalcev, biologov z Morske biološke postaje Piran zato sodeluje v mednarodnem projektu Life Pinna, katerega vodilni partner je deželna agencija za zaščito okolja ARPA Liguria iz Genove, sodeluje pa še šest italijanskih inštitutov. »Začeli smo ga 1. oktobra lani in ga bomo zaključili konec septembra 2025. Skupna vrednost projekta je nekaj manj kot 3 milijone evrov,« je povedal biolog dr. Domen Trkov. Projekt je razdeljen na tri sklope. »V prvem delu bomo raziskovali patogene organizme in mikrobe, ki povzročajo pogin leščurjev. Med drugim bomo tako lahko izbrali primerno lokacijo za njihovo naselitev. V drugem sklopu bomo z genetiko določili, kateri primerki preživelih leščurjev so najprimernejši za nadaljnjo reprodukcijo. V tretjem sklopu pa bomo iskali najprimernejše metode za obnovo staležev leščurjev,« pojasnjuje Trkov, ki trenutno vodi piransko skupino morskih biologov v projektu Life.

Vrste doživljajo
vzpone in padce

Borut Mavrič ugotavlja, da je preživel manj kot odstotek populacije in da bodo leščurji potrebovali vsaj deset let, preden jih bo spet toliko, kot jih je bilo pred množičnim poginom. Zdaj jih kot posamezne primerke odkrivajo na različnih delih morskega dna, od Debelega rtiča do izliva Dragonje, v naravnih rezervatih, ob gojiščih rib in školjk, v pristaniščih, v plitvem in globokem morju, celo na vrveh, ki so se jih oprijele leščurjeve larve.

Biologi dobro poznajo cikle za različna bitja v morju. V teh ciklih se nekatera bitja in organizmi včasih čezmerno namnožijo, potem izginejo in se spet vrnejo. Dr. Lovrenc Lipej nam je pred časom zatrdil, da je zelo malo organizmov, ki so neizpodbitno izumrli. Vrste doživljajo vzpone in padce. Lipej to ponazori na primeru morskih ježkov. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se tako namnožili, da so jih biologi opažali celo v dveh plasteh. Ježki so v tistem času opustošili vegetacijo na morskem dnu. Nekatere alge so si opomogle šele po dvajsetih letih. Ježki so pred leti skoraj povsem izginili in zadnja leta je moral imeti kopalec veliko nesrečo, če je v našem morju na morskem dnu stopil nanj.