Leteče skulpture nad Mursko Soboto
Težko bi človek ocenil, kdo je bil na letališču soboškega aerokluba v Rakičanu bolj razočaran: ali kup otrok, ki so s starši prišli, da bi občudovali pisane zmaje, ali pa ustvarjalci in lastniki teh zmajev, ki jim brezvetrje ni dalo pokazati njihovih stvaritev v vsej njihovi živopisnosti in veličini. Zmaji na vrvicah najrazličnejših izvedb, oblik in namembnosti so brez življenja ležali na tleh vzdolž letalske steze in komaj kakšna sapica je pritrjevala organizatorjem, da je v Sloveniji Prekmurje poleg Primorske zaradi povprečno dobre vetrovnosti najprimernejši kraj za festival zmajev.
A sapice so se od časa do časa okrepile v rahel vetrič ali celo blagi veter in takrat je med pisano druščino, ki je v Mursko Soboto konec tedna pripotovala iz dvaindvajsetih evropskih držav ter iz Indije, Brazilije in ZDA, završalo. Vsak je v svojem zmajskem arzenalu iskal najprimernejšega zmaja za določeno jakost vetra, hitro so jih postavljali v veter, razvijali vrvice in, če je bilo vetra vendarle premalo, tekli, da bi se njihovi ljubljenčki vsaj malo dvignili od tal in se pokazali navdušeni množici na drugi strani varnostnega traku. Včasih, ko je blagi veter zapihal še malo močneje, je bilo v zraku nad letališčem naenkrat nekaj deset letečih reči, od katerih si niti dve nista bili med sabo enaki ali vsaj podobni.
Tako se je začel prvi tridnevni mednarodni festival zmajev IKF (International kite festival) Slovenija 2022, ki ga je ob pomoči mestne občine Murska Sobota, indijskega veleposlaništva v Sloveniji in še nekaterih podpornikov organiziralo pri nas malo znano Zmajsko društvo KAP Jasa, nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju kulture in je edino društvo v Sloveniji, ki se ukvarja z izdelovanjem in spuščanjem zmajev, zmajsko fotografijo, zmajsko znanostjo, izvedbo zmajskih delavnic in organizacijo zmajskih festivalov.
Ljubiteljev zmajev na vrvici je malo
»Ne samo, da smo edino takšno društvo pri nas, tudi v samem društvu nas je malo. Članov nas je okoli deset, tistih, ki se z zmaji ukvarjamo aktivno, pa toliko, kot je v Sloveniji vetrnih elektrarn – trije smo,« nam je dejal eden od teh treh zmajskih aktivistov Saša Iskrić. A tudi sam ni znal enoznačno odgovoriti na vprašanje, kakšna dejavnost sploh je ukvarjanje z zmaji na vrvicah – tehnična, letalska, športna? » Vse po malem. Mi imamo priznan status društva v javnem interesu na področju kulture in sam sem mnenja, da je to bolj kulturna dejavnost kot kaj drugega. Gre za nekakšne vetrovne, leteče skulpture in nekateri izdelovalci zmajev največ časa posvetijo oblikovanju in poslikavam svojih zmajev.«
In res je letališče od četrtka do sobote ob redkih piših vetriča malce spominjalo tudi na umetnostno galerijo ali pop art razstavišče. Japonski tradicionalni motivi na štiri- in šestoglatih zmajih, replika Warholovega portreta Marilyn Monroe in geometrijsko do skrajnosti zapletene pisane leteče konstrukcije so se v zraku prerivale z letečimi trilobiti, kuščarji in celo hobotnico. Ko se je veter vsaj za kratek čas dovolj okrepil, pa so se v zrak dvignili tudi velikanski obročasti zmaji, bolj podobni okroglim padalom.
»Zmaji so res zelo različni – eni so namenjeni akrobacijam ali sinhronim akrobacijam, drugi zračnim bojem, v katerih je cilj vsakega zmajarja, da drugemu prereže vrvico njegovega zmaja, tretji služijo le za to, da v zrak dvignejo fotografski aparat za posnetke iz zraka, nekateri pa so res zgolj leteče skulpture, umetnine. Tukaj na festivalu imamo vsakega nekaj, le da vremenski pogoji niso primerni za letenje vseh,« nam je dejal Iskrić.
Na Kitajskem skoraj v vsaki vasi
Podobno kot v Sloveniji je ljubiteljev malo tudi na Hrvaškem. »Da, smo eksotika. Tudi na Hrvaškem imamo samo en klub, Zmajoljupce, s samo nekaj člani, v drugih državah bivše Jugoslavije pa te dejavnosti sploh ni. Tradicija izdelovanja in spuščanja zmajev je doma bolj na Kitajskem, v Indiji in na Japonskem. Na Kitajskem ima skoraj vsaka vas svoj klub, zmaje spuščajo skoraj vsak konec tedna, a s tem se ukvarjajo le še starejši. Mladim ta tradicija ni tako blizu in tudi ročnih spretnosti več nimajo, to vidimo tudi pri nas, ko organiziramo delavnice za otroke. Prav zato, da bi si pridobili nekaj ročnih veščin, so na primer Japonci v svoje osnovne šole uvedli enkrat tedensko uro izdelovanja njihovih tradicionalnih zmajev,« je med spuščanjem svojega zmaja razlagal Hrvat Žarko Tkalec.
Italijan Leonardo, ki se z zmaji ukvarja že tri desetletja, pa je vesel, da se je upokojil in da zdaj končno z ženo lahko več časa posvetita temu svojemu hobiju, ki je povezan tudi z ljubeznijo do potovanj. »Ta dejavnost je sicer draga in zahteva veliko prostega časa, a je na koncu vredno vsega truda,« nam je dejal in dodal, da imajo v Italiji zaradi bolj stalnih vetrov vendarle več te dejavnosti kot v Sloveniji, a se ni pritoževal nad tukajšnjim brezvetrjem. »Tako pač je. To je narava.«
Prav tako se zaradi pomanjkanja vetra ni pritoževal Britanec Derek Kuhn, ki je v Slovenijo pripotoval z velikim kombijem, do vrha napolnjenim z najrazličnejšimi zmaji. »Vetra je res malo. Če pogledate v zrak, vidite, da lahko letijo samo lahkokategorniki. A na to ne moremo vplivati in drugič bo verjetno boljše,« je komentiral, medtem ko se je trudil, da bi vsaj za kratek čas spravil v zrak enega svojih »težkokategornikov«, velikega obročastega zmaja, podobnega padalu. Je eden redkih udeležencev festivala, ki se je do nedavnega z zmaji tudi preživljal.
Zmajarji so posebna subkultura
»Trideset let sem izdeloval zmaje, jih prodajal, z njimi nastopal, vodil tečaje in delavnice, šolal nove zmajarje – potem je prišla korona in vse se je ustavilo. No, tudi sicer to ni bil ravno donosen posel. Občinstvo je omejeno, dejavnost je pri nas slabo razširjena, če nimaš sponzorjev, se finančno ne izide. A veselje, ki ti ga prinesejo zmaji, je največ vredno. To je hobi in strast, ki privlači najrazličnejše ljudi: umetnike, inženirje, ljubitelje narave ..., otrokom pa na široko odpre obzorje, dobesedno in v prenesenem pomenu besede.«
S trditvijo, da zmaji privlačijo zelo različne ljudi, se strinja tudi Saša Iskrić. »To je nekakšna subkultura, ki jo tvorijo prav posebni ljudje. Poklicno zelo različne ljudi povezujejo zmaji, potujejo po Evropi in svetu, se srečujejo, obiskujejo festivale in iščejo nove primerne kraje in prireditve. Njihova skupna značilnost je, da ko zapiha veter, postane nepomembno vse drugo in pohitijo spuščat svoje stvaritve. Zanimanje za naš festival je bilo veliko – zdaj je prišlo petinosemdeset ljudi z vseh vetrov, prihodnje leto jih bo verjetno še več. Vsekakor so vsi, ki so bili na festivalu letos, vzljubili Prekmurje in obljubili, da se vrnejo. Kljub letošnji slabi izkušnji z vetrom bomo pri organizaciji festivala vztrajali.«
