Leva stran življenja

To poletje se mi dogajajo čudežne stvari. Na primer to, da sem prvič v življenju v Londonu. Prvič! Ok, to je posledica moje obsesije z vzhodom. Poleg tega sem prvič, odkar se je začela pandemija, v pravi hišni osamitvi. Po predpisih Združenega kraljestva mora vsak, ki pripotuje iz »oranžne« države, pet dni preživeti v karanteni.

»Ste seznanjeni s tem, da boste, če boste prekršili izolacijo, plačali do 3000 funtov kazni?« me vsak dan vpraša uslužbenec nacionalne zdravstvene službe. In vsakič mu navdušeno in polna pozitivnih pričakovanj odgovorim: »Da.«

Prvi dan berem o rimskih zavojevalcih, ustanoviteljih Londoniu­ma, ki je pozneje postal prestolnica največjega kolonialnega imperija. Občutim nestrpnost ob razmišljanju o tem, da se bom s prsti dotaknila zgodovine.



Drugi dan preživljam ob oknu najetega stanovanja v četrti Tooting. Pod mojo spalnico je postaja mestnega avtobusa in občasno se iz oči v oči spogledam s katerim od potnikov, ki sedijo na zgornji ploš­čadi dvonadstropnega avtobusa.

Tretji dan iz najetega stanovanja bolj poslušam svoj delček Londona, namesto da bi opazovala življenje na levi strani ulice. Slišim semafor za pešce, ki žgoli vsakič, ko se prižge zelena luč, prepoznam motor avtobusa in nepopisno me zabavajo naglasi, v katerih mimo­idoči govorijo angleško.

Četrti dan vonjam svoj London. V Tootingu živi veliko priseljencev iz južne Azije, ugotavljam po vonju karija in odločim se, da bom prelistala seznam restavracij, iz katerih je mogoče naročiti indijsko ali pakistansko hrano. Imam vtis, da pravzaprav prebiram zgodovino.

Peti dan se mi zdi, da sem tukaj že od nekdaj. Samo še en (tretji) PCR in svobodna bom. Pod pogojem, da bo rezultat tak, kakršen mora biti, seveda. In zdaj se sprašujem, kako bom – čeprav sem tako zelo pozitivna v pričakovanju pravega velikega Londona – ostala negativna na covid-19, ki je vse koloniziral. In spravil v zapor nas, zvedave begunce iz njegove stvarnosti.